Hoogstraten

Tri mesece po skupnih prezivetih dneh v Nepalu sem spet obiskal belgijsko druščino. Ugodna letalska karta Wizzaira iz Brnika je bila prava stvar za ponovem let v dezelo piva in cokolade. Flip me je pobral na letaliscu Charleroi in peljala sva se proti Antwerpnu. Sprehodila sva se  po  mestu v katerem je najbolj zanimiv in poseben  Red light district, kjer najdes mnogo obrtnic v zastekljenih izlozbah. Po nekaj pivih in zanimivo sceno sva prvo noč zakljucila v poznih urah.

Naslednje dni  sem prezivljal vecinoma v Hoogstratnu in Merksplasu ter obiskoval prijatelje s katerimi smo obujali dogodke, ki smo jih doziveli v  Sloveniji in po drugih drzavah. Po tednu sem se vrnil v Antwerpn ter se z vlakom vrnil  nazaj proti letaliscu.

Patna

Ob sestih zjutraj sem sedel v jeepu iz cakal, da se ta napolni. Ni trajalo dolgo in ze smo drveli cez hribe do mejnega mesta Birganj. Tam sem vzel riksarja s katerim sva uredila papirje na obeh straneh. Peljal me je tudi do vlak postaje Raxaul, kjer sem kupil karto in ga povabil na klasicno kosilo.

Voznja z vlakom je bila tako pocasna, da je za 130 kilometrov proge vzelo sest ur. Ponoci sem prisel do mesta Muzaffarpur, kjer sem prespal v ''luknji'' v blizine postaje. Naslednji dan pa spet zgodnja akcija do prestolnice Biharja. 

Vsepovsod gneca, polne ulice ljudi in smeti, hupanje, vrocina in polni hoteli. Na koncu sem si za zadnjo noc privoscil najdrazji hotel na celem potovanju, jedel dobro indijsko hrano ter zapravil se zadnje rupije. Zdaj pa se zadnjic na rikso do letalisca Patna, kjer me caka let do Mumbaja, ter kasneje preko Istanbula na Brnik.

Po vseh teh norih dogodkih si zelim le dobre hrane, pijace in druzbe, ki me caka v sotoru pod planisko velikanko.

Kathmandu

V Pokhari sem ostal se tri dni, prehodil vse dele ob jezeru in na koncu  nisem vedel vec kaj poceti. Vprasal sem lokalce What can do?...pa so mi odgovorili Go to Kathmandu...in sem sel spet na sedem urno voznjo. V centru sem vzel isti hotel kot pred petimi leti in cakal na praznik Shivaratri. Naslednji dan sem sel do Pashupatinatha, kjer je najpomenbnejsi tempelj boga Sive. Povsod mnozice ljudi, ki so v kolonah po ure in ure cakali za vstop v ta tempelj. Ta dan je bila vsa hrana in pijaca brezplacna in tudi kajenje marihuane je bilo dovoljeno. Prezivel sem dan med saduji, spoznal kar nekaj lokalcev, ki so me vodili po okolici ter opazoval nepalsko rostiljado. Srecal sem belgijska kolega in skupaj smo zakljucili dan v poznanem baru v centru Thamela. 

Turisticni center mesta je nabit s trgovinami, prometom in smogom. Zato sem si spet sposodil motor in se z belgijsko navezo odpravil v dolino Kathmanduja. Najprej problem z bencinom za katerega lokalci cakajo v dolgih kolonah, da dobijo normalno ceno. Seveda se lahko izognes cakanju in ga kupis na crno po nasih cenah. Pogledali smo si stari del Bhaktapurja, se peljali na hrib Namobuddha, kjer je budisticni samostan in lepi razgledi na vasice. Spali smo v mirnem  mestecu Dhulikhel, kjer je v jasnem vremenu lep pogled na Makalu in ostale vrhace. Najboljsi izlet je bila voznja do nepalsko-tibetanske meje. Po 90 kilometrih sem se pripeljal na most prijateljstva in hotel fotkati mejo. Pritekli so Kitajci in mi to hitro preprecili. Tukaj so poznani da razbijajo fotoaparate, zato sem raje odnehal. Po stirih dneh moto odprave sem se vrnil v center in naslednji dan zapustil Nepal.

Annapurna Base Camp

Najprej klasicni zajtrk z jajci in prazenim krompirjem, nato pa na bus do vasice Nayapul. Od tam pa pes do Birethantija, kjer je kontrolna tocka. Prvo noc sem prespal v vasici Ulleri, kjer sem cez okno moje sobice dobil pogled na juzno Anapurno in Hiun Chuli. Pot je tako speljana, da ne manjka prenocisc in restavracij ob poti ter ze pri visini 1500 metrov nabijajo cene.

Zjutraj sem pot nadaljeval do Ghorepanija, kje sem iz Poon Hilla imel nor soncni zahod in vzhod na verigo Dalagirija in Anapurn. Bolj ko se vpenjas visja je cena. Prenocisce sem dobil zastonj, ce sem pri njih narocil hrano. Seveda sem moral vedno vprasati, saj sami nikoli ne povedo in vecina pohodnikov placuje tudi sobe. Vso hrano prinasajo s konji in osli v visje lezece kraje pa nosaci s polno natovorjenimi kosi. V placih pretiravajo s cenami hrane in nekatere stvari so drazje kot pri nas in seveda slabse kvalitete. Vse ''restavracije'' imajo enake cene in nimas druge izbire kot da placas. Zgovarjajo se na transport in nosace, ki pa malo zasluzijo glede na cene vsega.

Pot sem nadaljeval po ledeni soteski do Tadapanija, kjer je bil spet velicasten pogled  na Anapurne ob crnem caju in oresckih. Nato pa na daljso hojo vse do Chomronga in pred nocjo sem prispel do vasice Sinuwa. Vroc tus in klasicna vecerja - Dal Bat je bil na vsakodnevnem meniju. Vcasih tudi po dvakrat na dan.

Naslednja etapa sem nadaljeval do Deuralija, kjer se je na visini 3200 metrov zacel sneg kasneje pa tudi mraz in megla. Popoldne sem prisel do baznega tabora Machhapuchhre, kjer smo se v hladnem prostoru ogrevali in cakali na vecerjo. Povprasal sem lokalne vodice ce je mozno v enem dnevu priti nazaj do Jhinudande. Odgovor je bil, da najdlje do kraja Bamboo ali do Sinuwe. Pa sem jim reku, da to nebi smel biti problem za  gamsa izpod Alp:). Kmalu po vecerji sem se zavil v dve odeji in cakal na zgodnji alarm.

Zacel sem hoditi pred sesto zjutraj in pri -5 stopinjah so mi cez tanke rokavice prsti dobro zmrzovali. Ob soncem vzhodu sem prisel na visino 4130 metrov do baznega tabora Annapurne, se ogrel s cajem in pofotkal mogocne gore. Vrnil sem se nazaj v M.B.C spakiral ruzak in se odpravil na maratonsko hojo vse do Jhinudanda hot springov. Tam se takoj dobil dobro druzbo argentinskega para in dva dni smo se namakali in pocivali na terasi z razgledom. 

Po enem tednu sem se po drugi poti vrnil nazaj v Nayapul, kjer sem se z busom vrnil nazaj v Pokharo.

Pokhara

Z obmejnega mesta Birganj pa na bus, ki je spet vzel dolgih devet ur do Pokhare. V poznanem kraju sem hitro nasel novo sobo s pogledom na jezero Pewa. V zadnjih petih letih so ta turisticni kraj kar prevec pozidali in se naprej gradijo.

Padalsko in trekingi so tukaj glavni biznis in veliko je trgovin s pohodnisko opremo. Ponudba vsega je tako velika, da vedno najdes dobro ceno, sploh ce si dober v dilanju. Po treh meseceh sem spet zacel s sportom. Najprej dvakrat na Peace pagodo in tudi na Sarankot odkoder je bil nor razgled na mesto, jezero in himalajske gore. Rental sem kolo in obkolesaril jezero ter vasice, obiskal fotografa ter uredil dovolilnico za obmocje Anapurne. Po 10 dneh dobre hrane in uzivancije sem bil pripravljen na trek zaradi katerega sem se vrnil v Nepal.

Pushkar

Puskar je poznan po razlicnih templjih in svetem jezeru, ki naj bi bilo tako sveto, da okrog njega lahko hodis le bos. To je kraj, ki naj bi ga  vsak hindujec vsaj enkrat v zivljenju obiskal. Zato ne manjka lokalnih turistov in zanimivo je opazovati kako castijo sveto vodo. Ob soncnem zahodu pa ''udarijo'' lokalni sviraci s tipicnimi instrumenti in poizkusajo kaj zasluziti. Ponujajo tudi jahanje kamel a jaz sem raje zajahal motor in se odpeljal v neturisticne konce. V mali vasici Karel so me tako sprejeli, kot da bi prvic videli tujca. Vsi so se hoteli slikati, me vabili v hise in kuhali caj. Obiskal sem tudi nekaj posebnih sadujev med katerimi je nek, ki naj bi jedel samo krompir. Sprehodil sem se tudi na hrib do templja Savitri, kjer sem z lokalcem odigral partijo saha s pogledom na sveti Puskar.

Glavna ulica je kot trznica tekstila in druge robe in vsak, ki ima opravka s turisti te hoce ''nategniti''. Vec kot zapravis vec si vreden. Vsi nate gledajo kot na dolarcka in cas je bil za odmik od naporne in neverjetne Indije.

Iz Ajmerja pa spet na ure vlaka in naslednje popoldne sem izstopil v kraju Sagauli. Od tam pa z rikso do ceste, kjer sem ustavil dzip. Vzeli so me notr do obmnejnega mesta Raxaul. Cesta pa katastrofa, ponekod kot njiva. Na koncu je kamion ostal v blatu in morali smo obrniti in pot nadaljevali po stranski njivi. Vse skupaj se je zavleklo in v noci smo prisli do depresivnega obmejnega mesta, kjer sem prespal v sobi 2 x 1,5 metra in zgodaj zjutraj vstopil v Nepal.

Udaipur

Udaipur je poznan kot romanticno mesto, ki lezi ob jezeru Pichola. Na jezeru sta dva otoka s hoteloma in nad njem ogroma palaca. Tukaj so snemali velik del filma James Bond - Octopussy iz leta 1982, ki ga se vedno vsak vecer predvajajo po mnogih  lokalih in zelo so nanj ponosni. Tudi tipicne poroke s sprevodom se dogajajo tu  kot tudi po vsem Rajastanu je cas zenitev. Preizkusal sem nove sokove, odlicne jogurte, cips ter obiskal tovarno bonbonov in uzival v soncnem vremenu.

Srecal sem dva Hrvata s katerima smo se dobro ujeli in skupaj preziveli dva dni. Ko pa je v mestu vse obmolknilo je lastnik, kjer sem spal komaj odprl vsakodnevno steklenico viskija in zacel s kuhanjem pozne vecerje. Prvo noc sem s praznim zelodcem in njegovimi zgodbami dolgo cakal na obljubljeno hrano. Naslednji dan sem se raje prej poskrebel za hrano in tudi njegovo momljanje in eno in iste zgodbe sem raje izpustil in se premaknil na mojo teraso z razgledom na stari Udaipur.