Daporijo

V lonleyu prebereva, da je to najbolj umazano in neprijetno mesto, če ni nujno potrebno se ni za ustavljat ali zgubljat časa tam. Midva pa sva namenjena ravno tja…pride nama na pot in tako tudi nimava izbire. Pot do tja pa se že začne zanimivo. Iz Mechuke najprej sedem ur nazaj do AAlo-ja, kjer najprej planirava da bova prenočila v najinem že znanem hostlu pol zvezdice, kjer lastnik in ostali pobi veselo gemblajo in se sploh ne pustijo motiti. Midva pa se malo pozanimava in dobiva prevoz, povezavo do Daporija s tem da morava najprej z avtobusom tri ure do Basarja in tam naj bi šele okoli polnoči ujela avtobus via Daporijo. Okoli osme ure prideva do te vasice, kjer se že vse zapira. Ujameva le še eno trgovino, kjer nama na najino željo še postrežejo čaj in naju seznanijo da nimava druge izbire, kot da počakava zunaj na postaji. Odločena da ne bova tam v temi zmrzovala, poiščeva policijsko postajo, kjer dežurnemu policistu opiševa situacijo in prosiva, če lahko nekaj ur prevedriva na postaji. Očitno naju ne razume prav dobro in tako pokliče šefa, ki naju popiše in izpraša, potem pa odobri najini prošnji. Čeprav ni nič kaj bolj toplo ali udobno tam notri si vsaj zobe umijeva in potem vsak na svojem stolu sključena zadremava. Hvala bogu za tople deke, ki sva jih kupila v Rishikesh-u!! Kolega policist se ne pusti motiti in tam zraven naju spi v postelji, drugi pa gleda televizijo. Enkrat vmes pride še tretji moški in me nekaj sprašuje, zaspano mu odgovarjam zakaj sva tu in kam greva potem izgine in ravno ko me zmanjka priteče nazaj in naju začne glasno buditi, da je avtobus tu in naju čaka…vsi trije tečemo navzdol do križišča, kjer ujameva najin bus, ki je poln zelenjave, rib, sadja in vse možne robe ampak imava pa vsak svoj sedež. Cesta je obupna in občutno je star avtobus neprimerno opremljen za razrito cesto, ki se vije med džunglo. Navkljub raznim neudobnim pozam spanja in metanjem sem ter tja, vonjavam po avtobusu večino časa prespim.

Daporijo in early morning, ko se začne mesto šele prebujati in se odpirajo trgovinice…začenjajo s cvrtjem in kuhanjem čaja...na prvi pogled je mesto res umazano in nič posebnega. Čeprav se glede na dolgo pot tudi midva nič kaj drugače ne počutiva. Naložena z nahrbtniki in utrujena sva zopet iskalca sobe in noge naju pripeljejo do neverjetno lepega in urejenega hotela, ki je na evropskem nivoju in seveda prav takšne so cene…Na kar naju receptor povabi, da naju bo on zapeljal naokoli, da še malo povprašava drugod. Mladi fant je tako prijazen da nama poleg vožnje ponudi tudi svoj denar, da bi si lahko privoščila nočitev v njihovem hotelu. Take pa še ne. Ne moreva verjeti svojim ušesom. Sej sva v Indiji ne??

Odločitev pade in tako pristaneva v hotelski sobi z balkončkom, grelnikom za čaj, na mehki in udobni postelji s čistimi in dišečimi rjuhami. Paradiž za eno noč. Po takih podvigih, paše malo luksuza. Seveda brez popusta pač ne gre in dobrosrčnega receptorja, ki nama naslednje jutro nama na željo ob 6 zjutraj pripravi zajtrk-kornfleks z mlekom, medom in čaj. Počutiva se carsko, umita, spočita in tudi Daporijo se nama pokaže kot zelo prijazno in nasmejano mesto. Starejši, mlajši in otroci se kar sami ponujajo in nastavljajo fotoaparatu…z vsakim se še pošaliva in raziščeva mesto.

Mechuka

Majhno mestece na višini 1829 metrov, ki leži v »Mechuka  Valley 180 kilometrov severozahodno od Alonga in samo 29 kilometrov stran od meje s Tibetom (Indijsko-Kitajska meja). Vožnja nama vzame celih 9 ur. Šofer je precej umirjen in med potjo si vzame veliko časa za pauze, pogovor z ljudmi. Če bi znal angleško bi nama z veseljem razložil marsikaj ob poti. Prispeva v »indijsko Aljasko«, tako kot sta jo poimenovala popotnika, ki sva ju srečala na Majuliju. Prvo kar sva občutila je bil mraz in vreme ni bilo najbolj naklonjeno. Ni se videlo hribov naokoli, kar sva najbolj čakala...megla se je potrudila, da sva bila še bolj radovedna kakšni so razgledi naokoli. Neugodno vreme pa je bilo kot nalašč primerno, za hitro in taktično iskanje malo bolj udobne in tople sobice. Neverjetno nepopustljive dame niso hotele spustiti vrtoglavih cen; sicer pa so vsi trije hostli zelo lepo urejeni in čisti. Nazadnje nama najbolj ustreza lesena sobica v homestayu, ki ga vodi prijetna družina. Oče ima kar fajn vladno službo v vasi, mati hodi zgodaj zjutraj delat na polje. Všeč mi je. Pri vodenju in v gospodinjstvu pomaga bratova hčerka po očetovi strani, mlado 15-letno dekle, ki se vsak dan na vse pretege trudi, da bi naročila še kaj za jest pri njih. Kadarkoli se pojaviva naju sprašuje in si obeta dodaten zaslužek od »bogatega« belega človeka: »Today lunch, mam…sir dinner….«. Midva, četudi dobrega srca se zahvaljujeva in odklanjava, saj imava še zaloge dobrot, ki sva jih kupila prav namenoma za hribe in tako nama nič ne manjka, od medu, kruha, sadja, zelenjave , piškote, nutella, bacardy, sok… Lahko bi šla kar na tržnico prodajat…ampak nikoli ne veš, pripravljena sva za hude dni. Ob večerih, preden se vse zapre in mesto zaspi se oglasiva pri najini »mami«, kot jo poimenujeva, ki nama pripravi dobro župco en dan pa celo skupaj kuhamo in tako nastane pravo zelenjavno slovensko-indijsko kosilo. Mimoidoči se kar čudijo in hodijo gledat v lonec, koliko zelenjave kuhava…čudijo se najinem načinu priprave in pozorno opazujejo kako pereva, reževa, mešava. Na koncu nastane kuhan krompir s špinačo, zeljnata solata z jajcem in paradižnikom ter omaka iz zelja, korenja in paradižnika, s poudarkom NOOoo spicy. Opažava da je zunaj precej mirno in da ljudje v večini kuhajo doma, le malo jih srečava zunaj v restavraciji.

Prvi večer spoznava tudi Johnnya, mladega fanta, ki naju povabi domov na čaj in piškote. Ves je presrečen, ker smo se srečali  in nenehno poudarja da je naš gospod tako dober in veličasten, ker je to srečanje poslal njemu na pot. Med tem ko se grejemo pri ognju in se sladkamo s piškoti, naokoli skačejo sestrini otroci, nama prinesejo pokazat tradicionalne obleke njihovega plemena. Po druženju se poslovimo in …»God bless you and your families«.

Mechuka je značilna po Memba tribes, ki so povečini Budisti in govorijo Memba, Adi, Hindi in angleško. So zelo umirjeni, ustrežljivi in prijazni. Prav tako kot je preprosto njihovo življenje so tudi oni sami. Navajeni so trdega dela na zemlji in skromnosti. Preživljajo se s pridelavo poljščin. Gojijo riž, koruzo, proso, krompir, žita; kuhan riž in moka prosena moka predstavljata osnovo obrokov.

Zunaj postavljene budistične zastave in male zastavice. Prav tako ima vsako gospodinjstvo prakticira budistične rituale (Buddist puja- izraz časti, čaščenja in vdane pozornosti oz naklonjenosti) z dvigovanjem zastavic , molitev in daritev, petje. To prakticirajo doma zvečer, zjutraj ali dvakrat na dan, kot tudi v templjih in ob praznikih.

Po jutru zavitem v meglo, ko sem samo čakal v kaj se bo razvilo dopoldne se pokaže sonce. Sediva na vrtu pred hišo in pijeva čaj, katerega popoln okus naredijo čokoladni piškoti, ki se stopijo v ustih. Vse bolj mi je všeč. Navdušena sem nad svežino in hladnim vetrom. Greje me sonce, ponovno diham sveži zrak, pred očmi se odpirajo razgledi na bližnje hribe in bolj oddaljene zasnežene gore. Tukaj ni hrupa, ne hitenja in prerivanja, ni smoga in množic…ni nenehnega nagovarjanja in prodajanja…mir je in pravi kraj, kjer lahko počivaš obenem pa ponuja veliko možnosti za šport. Od raftinga, kajaka, do pohodništva, ribarjenja, kolesarjenja…Takšen mir in prijaznost ljudi, ki kar sije iz nasmejanih obrazov pa je seveda tudi posledica šele razvijajočega turizma. Sva edina bela, edina turista tukaj nekje na koncu sveta. Široka dolina po kateri teče reka Siyom naju vleče v smeri proti meji s Kitajsko, kamor se podava peš, kakopak =) Travnate planjave se menjajo z gozdički, višinskimi sortami dreves, iglavcev in nizkim grmičevjem…srečava črno govedo, ki se prosto pase ali konjiče, ki so opremljeni z gosto kosmato dlako. Ob potočkih, ki se vijejo v nižini je precej močvirnato, tako da nemalokrat tudi naletiva na zelo mehko podlago, ki nama spremeni načrte in morava zamenjati smer. Ljudje obdelujejo njive, vse na roke. Žalosten pogled je le na vso plastika in ostale nametane odpadke, ki ležijo vsepovsod, še posebej pa ob reki in potokih ali pa v kakšnih neverjetno strmih grapah. Osupnem ob neverjetnem kontrastu umazanije in miselnosti ljudi na eni strani in vsej lepi in divji naravi naokoli, temni rodovitni zemlji ter širnih prostranstvih…

Prideva v vasico, kjer naju čisto slučajno povabijo v eno tipično Memba hišo; Opazno so kar premožni, saj imajo okoli hiše veliko zemlje-njivo, ograjo. Tudi notranjost hiše je lepo urejena, vse v črnem lesu, poslikanem z belimi pikami zaradi praznovanja novega leta. Kuhinjske police so zapolnjene z raznoraznimi posodami vseh velikosti in oblik. V sredini na tleh pa je ognjišče, kjer se družina greje. Ob straneh so lesene in lepo poslikane skrinje, kjer hranijo pridelke. Postrežejo naju s prosenim vinom, ki sicer ni močno. Glede na njihovo navado in nenehno dolivanje majhne skodelice pa kar kmalu začutim učinek te pijače zanimivega okusa. Sin, ki naju povabi v hišo nama razlaga o družini in načinu življenja. Zunaj njegovi otroci skupaj še z enim fantom, ki služi pri njih, prekopavajo njivo. Skupaj obedujemo kosilo. Njihov domač riž, špinačo zdušeno na maslu in meso oz bolj maščoba domačega pujsa; zraven postrežejo z omako iz olja, česna in koriandra začinjena je s čilijem. Okusno, lahko in kakor bi rekli pri nas Bio-natural.

Zdravi obrok nama da dovolj energije za večerni vzpon na bližnji hrib, kjer je 400 let star samostan Samten Yongcha od koder se odpre lep pogled na Mechuka valley. Sončni zahod na hribu ob plapolanju tibetanskih zastavic, ki jih je že načel čas. Veter naju pospremi vse do doline, kjer naju čaka najprej prečkanje na pol podrtega majavega mostu in potem lovljenje vojaškega tovornjaka, ki bi naju lahko zapeljal do najine vasi, ki je daleč stran. Večeri se in postaja mraz, midva pa iščeva poti med močvirjem. Ko prideva do ceste nimava druge izbire, kot da začneva hodit in upava da bo še kdo šel mimo, v najino smer. Pa se nama sreča nasmehne in poštopava traktor. V vas prideva zmrznjena in razmišljava le še o toplem čaju.

Along / Aalo

Najina prva vožnja s sumo jeepom do Alonga, kamor prispeva po petih urah. Voznja je bila precej divja, ceste pa zelo slabe zato prideva šele proti večeru. Sledi pa se hoja z vso prtjago po raztegnjenem mestu brez pravega centra. V vseh hotelih so res neverjetno visoke cene in noben ne želi niti malo popustiti. S težkimi ruzaki in najino »happy meal« škatlo, ki je polna zelenjave in sadja za hude dni v hribih hodiva od vrat do vrat. V enem izmed hotelov obsedim in Matjaž gre v »lov« s svojimi pogajalskimi taktikami. Čez nekaj minut se vrne z nasmehom na obrazu, češ boš že videla kaj sem našel. Izmed vseh ponudb je res obupno zanemarjena sobica, brez stranišča...je le skupni na katerem niti ni tekoče vode. Mlajši lastnik, ki je zaposlen z gemblanjem v eni izmed sob, nama jo natoči, da lahko opraviva »ta nujno«. Je pa posebno in poceni čeprav je postejla res ultra trda ampak bo za prespat. Kot je za ta severni predel že kar značilnost, ki sva jo prav kmalu ugotovila, da po sončnem zahodu kmalu vse potihne. Zaprejo se trgovinice in restavracije in ljudje hodijo zgodaj spat. Zato sva morala biti kar hitra, če sva se želela še nahraniti. Pa najdeva eno majhno na videz (in tudi v resnici) precej zanemarjeno restavracijo ampak hočeš nočeš, ko si lačen in po duši avanturist, te pač ne zmoti nič več in se tudi navadiš vsega živega. Tam naročiva in poleg naju sedi mladi fant, ki začne pogovor. Prav tako spi v najinem hotelu, half star. Preden odide s svojo večerjo, nama plača vse kar naročiva vključno s čajem na koncu. Poleg tega pa se ponudi še za prevajalca, starejšemu moškemu, ki že namerava začiniti jajca z zajetno količino čilija in olja, tako da se počutiva res kraljevsko in ceniva takšno pozornost in gostoljubnost. Ko ne pričakuješ dogodkov ali odzivov ljudi in nisi oprezen na to kaj bi se moralo zgoditi, potem te presenetijo nenavadne situacije in geste ljudi.

Pasighat

Prvo srečanje z Arunachalom, želeno destinacijo v zadnjem delu najinega potovanja. Spominja še bolj na Assam, vendar sodi med najstarejše mesto v Arunachalu. Nastaniva se v hotelčku East, kjer imajo prav svoj mini tempelj z vsem kar sodi zraven ter veliko nekih slik , pa posod…kadila dišavijo prostor poleg vse hrane, ki jo darujejo za bogove. Ljudje so odprti, sproščeni in zelo prijazni. Večinoma tu živijo Minyong skupnosti, ki spadajo v skupino Adi plemen. To so plemenske skupnosti, ki živijo v hribovitem himalajskem delu Arunachala. Adi pomeni »hrib« oziroma »vrh gore«. Ta plemena prav tako poseljujejo Tibet. Po tradiciji večina plemencev prakticira Donyi-Polo religijo. Znotraj te animistične religije verujejo v številna božanstva, ki so povezana z naravnimi cikli, pojavi in njihovem vsakodnevnem življenjem. V modernem času se predvsem številni mladi preusmerjajo h krščanstvu.

Na tržnici ženske iz okoliških vasi prodajajo sveže nabrano zelenjavo in zelo okusne mandarine, poleg ostalih agrumov. Tukaj se lahko posloviva od slastne papaje. Zaradi močnega sonca se zakrivajo z rutami ali pa so jim senco delajo dežniki. So precej sramežljive, če jih želiš slikati. Za kosilo si privoščiva juho »Veg tupka« in se skušava čim bolj ogniti koriandru, kateri se mi je še posebej zameril v Varanasiju. Najin 22 letni prijatelj »Lolo« nama popestri čas tam, ko nama zaupa delček svojega vsakdana...vsak dan zgodaj zjutraj prevaža ženske iz vasi do mesta na tržnico in potem popoldan zopet nazaj. Ostali čas pa rad zapravi zaslužen denar za alkohol in cigarete. Sanja o Evropi, vendar se svojim skušnjavam ne more upreti.

Dibrugarh

V mesto prispeva v večernih urah, ko vrvež počasi že ugaša. Najdeva en hotelček, kjer je osebje popolno nasprotje iz Guwahatija. Vse bi naredili, samo da bi nama ustregli in ko dobiva novo sobo gredo z nama kar še ena družina z otroki pa še strežniki hotela...tako sva jim zanimiva in iz njihovih oči seva iskreno veselje, že samo zato ker naju lahko opazujejo. Kar stojijo na vratih in se ne pustijo motiti. Meni so prav simpatični. Pred spanjem narediva še en krog in poiščeva še nekaj lahkega za pod zob. Zavijeva v eno fast food restavracijo, kjer naju postreže mladi fant, ki nepremično strmi v Matjaža…naročiva nekaj malega za oba, na meniju imajo celo veg momos in on kar obstoji in vpraša naju: »only...?«...ves zmeden nekaj časa čaka, potem pa čeprav midva že od kar sva prišla sediva nadaljuje: »please Sir, sit down..« Ko plačujeva še vedno strmi ter se izpove, da ne zna zelo dobro angleščine in preden odideva pripomni svetovno izjavo: » I just love foreigners..«. Čisto je resen in njegove izrečene besede prihajajo direkt iz srca. Faca pa taka.

Vstaneva zgodaj, ker nama nihče ni znal točno povedati kdaj gre ladja proti Pasighatu, vsak je imel drugačno zgodbo in prav zanimivo je kako na koncu postopoma od enega pa do drugega prideš do prave informacije..med tem časom pa se ob reki začne prebujati nov dan. Ženske začenjajo s pranjem cunj v kanalu ob katerem so postavljene preproste kolibe. Na obrežju zadiši po čaju in tam okoli je zbrana gruča ljudi; tudi midva si privoščiva enega preden naju prepeljejo čez ožji kanal, kjer čakajo džipi s katerimi nadaljujeva pot. Naletiva na največjo kripo, ki jo fantje glancajo in polivajo z vodo. Kanto z bencinom imajo kar spredaj pri nogah in vanj speljano cevko...avto vžejo s kabli, s tem da je potreben pogon štirih moških, da avto spelje. Ko gre kaj narobe težavo popravijo hitro, tako kot menjavo gume, vmes pa še trikrat »zglancajo« staro kripo in dva skočita spredaj na havbo potem pa končno v pogon. Imava pa res srečo, ker odidemo zadnji. Imava pa to čast, da nama gospod, ki ima nekje sredi ničesar šotorček s svojo okrepčevalnico za seboj na ladjo da cel obrok, riž z omako skupaj z vso posodo. Živel Prešernov dan..nama se ob vožnji po reki in super postrežbi tudi prešerno smeje.

Majuli island

Popolni kraj za počitek, za odklop in sprostitev. Prijetna temperatura, tropsko rastje, bambusove hiške na kolih…mirni in prijazni domačini. Zvečer ob simfoniji eksotičnih ptičev in melodijah čričkov pa je sploh rajsko. Tržnica z ribami ob svečkah, večerja v edini restavraciji v vasici z najboljšim čajem…opazovanje ljudi ko se s kolesi ali peš odpravljajo po delu domov. Zelo malo je ostalega prometa in zato je pravi balzam za ušesa. Najina bambusova hiška La Maison Ananda  in najina super velika soba je pravo razkošje za dva. Verandica s kavčem od koder je lep razgled na polno luno, zjutraj pa imava svoj mir pri kraljevskem zajtrku. Porote z nutelo, bananami in kažuji, skupaj z milk čajem…potem pa na kolo in naokoli v nov sončen dan. Prevoziva del otoka, malo v eno smer pa še v drugo...ni mej, lahko greva kamorkoli =) Vmes se ustavljava...opazujeva ljudi pri vsakodnevnih opravilih na polju, kjer pridelujejo riž ali ob hišah, kjer tkejo ali lončarijo. Obiščeva eno izmed mnogih Satras na otoku, kjer živijo po večini moški vseh starosti, kot menihi. Vsak od njih ima svoj prostor in svojo zadolžitev, živijo pa nekakšno »svetniško« veri in kulturi posvečeno življenje. Ob vožnji na kolesu uživam…vse v meni se smeji, ko se prepuščam soncu in vetru...po dolgem času tudi mal gibanja. Obiščeva tudi znanega izdelovalca mask, kar je ena izmed atrakcij na otoku...

Po športnem dnevu je zasluženo večerno chilliranje na verandi. Ko se navadim na en kraj, kjer ostajava in je potem treba naprej je kar težko zopet na pot, sploh če mi je kraj všečen. Ampak toliko je krajev in stvari za videt da je tudi vsak premik na novo nova dogodivščina.

Guwahati

Iz Varanasija naju čaka 25-urna vožnja z vlakom, ki je na poti že drugi dan, tako da je temu primerno nastlan s smetmi in od vsepovsod so se širile vonjave...mešano od tistega kar so ljudje malicali pa vse do zamašenih stranišč. Ko prideva do svojih sedežev je tam nagnetenih veliko ljudi, tako da sploh ne moreva nikamor. Matjaž začne malo v štosu in malo zares delat red, vanj pa zrejo le številne črne oči, ki jim ni čisto jasno kaj želi. Čez čas le dobiva nekaj prostora…meni je slabo in komaj diham tam vmes…čeprav je zunaj še svetlo, komaj čakam da ležem in si zakrijem oči...dolgo ne morem zaspati ker je okoli mene pravi cirkus...zraven se stiskajo trije moški..nasproti mene se derejo otroci…po vagonu sem ter tja hitijo prodajalci čaja in tisti s prigrizki...ne hvala!! Na vsaki postaji se širijo naokoli razne nove vonjave, pomešane z zatohlim zrakom na vlaku...hrup in majanje vlaka mi odzvanjata v glavi…Matjaž veselo malica iz najinega »happy box-a«...jaz videt ne morem nič...še ko me sili na bruhanje ne zmorem na stranišče, ker bi se lahko zgodila nesreča, preden bi splezala čez vse te ljudi in prtljago. Tako da počakam na večer, ko se malo umiri...tako da se končno izpraznim ( k temu pripomorejo tudi dišave na WC-ju) in zaspim. Jutro v Guwahati-ju, ko se mesto okoli 10 ure prebuja in so ulice že polne vrveža…midva pa iščeva hotel, prenočišče...vse je zasedeno in drago…najdeva en hotelček kjer pa osebje pokaže svoj pravi obraz in željo po denarju…če si ne upaš potem te pač tiho vzameš kar ti ponudijo; če pa zahtevaš tisto kar plačaš potem pa je potrebno nekaj energije, da se kdo kam premakne in da dobiš vsaj dokaj dostojno sobo za eno noč. Mal se je treba razjezit pol so pa bolj ustrežljivi.

Mesto ni nič kaj posebnega, največje v tej državi…ljudje so občutno bolj moderno oblečeni, veliko je trgovinic in raznih shopov naokoli...drugače pa podobna Indija kot drugod...Ob reki je prijetno in lepo je opazovati, ko sonce tone tja zadaj…zvečer pa zopet vrvež in hrup…Naslednji dan si ogledava še drug konec mesta za popestritev greva popoldan z ladjico na otoček Peacock, na katerem so znameniti templji. Ljudje hodijo sem večino zaradi religije. Kupujejo rože in kadila in nosijo v templje…ne prepričajo me in sploh je vse tako umazano naokoli. Še dobro da so na drugi strani otoka lepi balvani in spodaj reka...še celo midva postaneva zanimiva za fotografe, ki najine podobe slikajo v večerni svetlobi s soncem v ozadju…kako romantično...zvečer si privoščiva malo manj romantično večerjo, pa vseeno je posebnost na najinem vsakodnevnem jedilniku...rižu in čapatih, pa daal…Pizza Hut…Čaka naju še zadnji nočni vlak, na voljo imava veliko časa in zato sva po mojem prvič na easy ob odhodu...v hotelu nama ni da bi tam počakala ali se umivala...zato vse potrebno opraviva kar na železniški postaji, kjer Matjaž najde pipo. Vse se da, če se hoče, kljub napadom komarjev in »kopalnici na prostem«. V istem počasnem ritmu se odpraviva na peron in tam prav leno čakava...ura teče...vlak naj bi že prišel in začneva malo spraševati, naokoli...in nek fant nama reče, da vlak ki se ravnokar pripelje ni pravi, ker se številke niso ujemale...naju zagrabi panika, da sva ga zamudila in začneva teči iz enega perona na drugega in to vsa obložena, pa sprašujeva… na koncu pa je bi le lažen preplah...vlak je bil pravi, le da je sestavljen iz različno oštevilčenih vagonov.