Guwahati

Iz Varanasija naju čaka 25-urna vožnja z vlakom, ki je na poti že drugi dan, tako da je temu primerno nastlan s smetmi in od vsepovsod so se širile vonjave...mešano od tistega kar so ljudje malicali pa vse do zamašenih stranišč. Ko prideva do svojih sedežev je tam nagnetenih veliko ljudi, tako da sploh ne moreva nikamor. Matjaž začne malo v štosu in malo zares delat red, vanj pa zrejo le številne črne oči, ki jim ni čisto jasno kaj želi. Čez čas le dobiva nekaj prostora…meni je slabo in komaj diham tam vmes…čeprav je zunaj še svetlo, komaj čakam da ležem in si zakrijem oči...dolgo ne morem zaspati ker je okoli mene pravi cirkus...zraven se stiskajo trije moški..nasproti mene se derejo otroci…po vagonu sem ter tja hitijo prodajalci čaja in tisti s prigrizki...ne hvala!! Na vsaki postaji se širijo naokoli razne nove vonjave, pomešane z zatohlim zrakom na vlaku...hrup in majanje vlaka mi odzvanjata v glavi…Matjaž veselo malica iz najinega »happy box-a«...jaz videt ne morem nič...še ko me sili na bruhanje ne zmorem na stranišče, ker bi se lahko zgodila nesreča, preden bi splezala čez vse te ljudi in prtljago. Tako da počakam na večer, ko se malo umiri...tako da se končno izpraznim ( k temu pripomorejo tudi dišave na WC-ju) in zaspim. Jutro v Guwahati-ju, ko se mesto okoli 10 ure prebuja in so ulice že polne vrveža…midva pa iščeva hotel, prenočišče...vse je zasedeno in drago…najdeva en hotelček kjer pa osebje pokaže svoj pravi obraz in željo po denarju…če si ne upaš potem te pač tiho vzameš kar ti ponudijo; če pa zahtevaš tisto kar plačaš potem pa je potrebno nekaj energije, da se kdo kam premakne in da dobiš vsaj dokaj dostojno sobo za eno noč. Mal se je treba razjezit pol so pa bolj ustrežljivi.

Mesto ni nič kaj posebnega, največje v tej državi…ljudje so občutno bolj moderno oblečeni, veliko je trgovinic in raznih shopov naokoli...drugače pa podobna Indija kot drugod...Ob reki je prijetno in lepo je opazovati, ko sonce tone tja zadaj…zvečer pa zopet vrvež in hrup…Naslednji dan si ogledava še drug konec mesta za popestritev greva popoldan z ladjico na otoček Peacock, na katerem so znameniti templji. Ljudje hodijo sem večino zaradi religije. Kupujejo rože in kadila in nosijo v templje…ne prepričajo me in sploh je vse tako umazano naokoli. Še dobro da so na drugi strani otoka lepi balvani in spodaj reka...še celo midva postaneva zanimiva za fotografe, ki najine podobe slikajo v večerni svetlobi s soncem v ozadju…kako romantično...zvečer si privoščiva malo manj romantično večerjo, pa vseeno je posebnost na najinem vsakodnevnem jedilniku...rižu in čapatih, pa daal…Pizza Hut…Čaka naju še zadnji nočni vlak, na voljo imava veliko časa in zato sva po mojem prvič na easy ob odhodu...v hotelu nama ni da bi tam počakala ali se umivala...zato vse potrebno opraviva kar na železniški postaji, kjer Matjaž najde pipo. Vse se da, če se hoče, kljub napadom komarjev in »kopalnici na prostem«. V istem počasnem ritmu se odpraviva na peron in tam prav leno čakava...ura teče...vlak naj bi že prišel in začneva malo spraševati, naokoli...in nek fant nama reče, da vlak ki se ravnokar pripelje ni pravi, ker se številke niso ujemale...naju zagrabi panika, da sva ga zamudila in začneva teči iz enega perona na drugega in to vsa obložena, pa sprašujeva… na koncu pa je bi le lažen preplah...vlak je bil pravi, le da je sestavljen iz različno oštevilčenih vagonov.