Mechuka

Majhno mestece na višini 1829 metrov, ki leži v »Mechuka  Valley 180 kilometrov severozahodno od Alonga in samo 29 kilometrov stran od meje s Tibetom (Indijsko-Kitajska meja). Vožnja nama vzame celih 9 ur. Šofer je precej umirjen in med potjo si vzame veliko časa za pauze, pogovor z ljudmi. Če bi znal angleško bi nama z veseljem razložil marsikaj ob poti. Prispeva v »indijsko Aljasko«, tako kot sta jo poimenovala popotnika, ki sva ju srečala na Majuliju. Prvo kar sva občutila je bil mraz in vreme ni bilo najbolj naklonjeno. Ni se videlo hribov naokoli, kar sva najbolj čakala...megla se je potrudila, da sva bila še bolj radovedna kakšni so razgledi naokoli. Neugodno vreme pa je bilo kot nalašč primerno, za hitro in taktično iskanje malo bolj udobne in tople sobice. Neverjetno nepopustljive dame niso hotele spustiti vrtoglavih cen; sicer pa so vsi trije hostli zelo lepo urejeni in čisti. Nazadnje nama najbolj ustreza lesena sobica v homestayu, ki ga vodi prijetna družina. Oče ima kar fajn vladno službo v vasi, mati hodi zgodaj zjutraj delat na polje. Všeč mi je. Pri vodenju in v gospodinjstvu pomaga bratova hčerka po očetovi strani, mlado 15-letno dekle, ki se vsak dan na vse pretege trudi, da bi naročila še kaj za jest pri njih. Kadarkoli se pojaviva naju sprašuje in si obeta dodaten zaslužek od »bogatega« belega človeka: »Today lunch, mam…sir dinner….«. Midva, četudi dobrega srca se zahvaljujeva in odklanjava, saj imava še zaloge dobrot, ki sva jih kupila prav namenoma za hribe in tako nama nič ne manjka, od medu, kruha, sadja, zelenjave , piškote, nutella, bacardy, sok… Lahko bi šla kar na tržnico prodajat…ampak nikoli ne veš, pripravljena sva za hude dni. Ob večerih, preden se vse zapre in mesto zaspi se oglasiva pri najini »mami«, kot jo poimenujeva, ki nama pripravi dobro župco en dan pa celo skupaj kuhamo in tako nastane pravo zelenjavno slovensko-indijsko kosilo. Mimoidoči se kar čudijo in hodijo gledat v lonec, koliko zelenjave kuhava…čudijo se najinem načinu priprave in pozorno opazujejo kako pereva, reževa, mešava. Na koncu nastane kuhan krompir s špinačo, zeljnata solata z jajcem in paradižnikom ter omaka iz zelja, korenja in paradižnika, s poudarkom NOOoo spicy. Opažava da je zunaj precej mirno in da ljudje v večini kuhajo doma, le malo jih srečava zunaj v restavraciji.

Prvi večer spoznava tudi Johnnya, mladega fanta, ki naju povabi domov na čaj in piškote. Ves je presrečen, ker smo se srečali  in nenehno poudarja da je naš gospod tako dober in veličasten, ker je to srečanje poslal njemu na pot. Med tem ko se grejemo pri ognju in se sladkamo s piškoti, naokoli skačejo sestrini otroci, nama prinesejo pokazat tradicionalne obleke njihovega plemena. Po druženju se poslovimo in …»God bless you and your families«.

Mechuka je značilna po Memba tribes, ki so povečini Budisti in govorijo Memba, Adi, Hindi in angleško. So zelo umirjeni, ustrežljivi in prijazni. Prav tako kot je preprosto njihovo življenje so tudi oni sami. Navajeni so trdega dela na zemlji in skromnosti. Preživljajo se s pridelavo poljščin. Gojijo riž, koruzo, proso, krompir, žita; kuhan riž in moka prosena moka predstavljata osnovo obrokov.

Zunaj postavljene budistične zastave in male zastavice. Prav tako ima vsako gospodinjstvo prakticira budistične rituale (Buddist puja- izraz časti, čaščenja in vdane pozornosti oz naklonjenosti) z dvigovanjem zastavic , molitev in daritev, petje. To prakticirajo doma zvečer, zjutraj ali dvakrat na dan, kot tudi v templjih in ob praznikih.

Po jutru zavitem v meglo, ko sem samo čakal v kaj se bo razvilo dopoldne se pokaže sonce. Sediva na vrtu pred hišo in pijeva čaj, katerega popoln okus naredijo čokoladni piškoti, ki se stopijo v ustih. Vse bolj mi je všeč. Navdušena sem nad svežino in hladnim vetrom. Greje me sonce, ponovno diham sveži zrak, pred očmi se odpirajo razgledi na bližnje hribe in bolj oddaljene zasnežene gore. Tukaj ni hrupa, ne hitenja in prerivanja, ni smoga in množic…ni nenehnega nagovarjanja in prodajanja…mir je in pravi kraj, kjer lahko počivaš obenem pa ponuja veliko možnosti za šport. Od raftinga, kajaka, do pohodništva, ribarjenja, kolesarjenja…Takšen mir in prijaznost ljudi, ki kar sije iz nasmejanih obrazov pa je seveda tudi posledica šele razvijajočega turizma. Sva edina bela, edina turista tukaj nekje na koncu sveta. Široka dolina po kateri teče reka Siyom naju vleče v smeri proti meji s Kitajsko, kamor se podava peš, kakopak =) Travnate planjave se menjajo z gozdički, višinskimi sortami dreves, iglavcev in nizkim grmičevjem…srečava črno govedo, ki se prosto pase ali konjiče, ki so opremljeni z gosto kosmato dlako. Ob potočkih, ki se vijejo v nižini je precej močvirnato, tako da nemalokrat tudi naletiva na zelo mehko podlago, ki nama spremeni načrte in morava zamenjati smer. Ljudje obdelujejo njive, vse na roke. Žalosten pogled je le na vso plastika in ostale nametane odpadke, ki ležijo vsepovsod, še posebej pa ob reki in potokih ali pa v kakšnih neverjetno strmih grapah. Osupnem ob neverjetnem kontrastu umazanije in miselnosti ljudi na eni strani in vsej lepi in divji naravi naokoli, temni rodovitni zemlji ter širnih prostranstvih…

Prideva v vasico, kjer naju čisto slučajno povabijo v eno tipično Memba hišo; Opazno so kar premožni, saj imajo okoli hiše veliko zemlje-njivo, ograjo. Tudi notranjost hiše je lepo urejena, vse v črnem lesu, poslikanem z belimi pikami zaradi praznovanja novega leta. Kuhinjske police so zapolnjene z raznoraznimi posodami vseh velikosti in oblik. V sredini na tleh pa je ognjišče, kjer se družina greje. Ob straneh so lesene in lepo poslikane skrinje, kjer hranijo pridelke. Postrežejo naju s prosenim vinom, ki sicer ni močno. Glede na njihovo navado in nenehno dolivanje majhne skodelice pa kar kmalu začutim učinek te pijače zanimivega okusa. Sin, ki naju povabi v hišo nama razlaga o družini in načinu življenja. Zunaj njegovi otroci skupaj še z enim fantom, ki služi pri njih, prekopavajo njivo. Skupaj obedujemo kosilo. Njihov domač riž, špinačo zdušeno na maslu in meso oz bolj maščoba domačega pujsa; zraven postrežejo z omako iz olja, česna in koriandra začinjena je s čilijem. Okusno, lahko in kakor bi rekli pri nas Bio-natural.

Zdravi obrok nama da dovolj energije za večerni vzpon na bližnji hrib, kjer je 400 let star samostan Samten Yongcha od koder se odpre lep pogled na Mechuka valley. Sončni zahod na hribu ob plapolanju tibetanskih zastavic, ki jih je že načel čas. Veter naju pospremi vse do doline, kjer naju čaka najprej prečkanje na pol podrtega majavega mostu in potem lovljenje vojaškega tovornjaka, ki bi naju lahko zapeljal do najine vasi, ki je daleč stran. Večeri se in postaja mraz, midva pa iščeva poti med močvirjem. Ko prideva do ceste nimava druge izbire, kot da začneva hodit in upava da bo še kdo šel mimo, v najino smer. Pa se nama sreča nasmehne in poštopava traktor. V vas prideva zmrznjena in razmišljava le še o toplem čaju.