Daporijo

V lonleyu prebereva, da je to najbolj umazano in neprijetno mesto, če ni nujno potrebno se ni za ustavljat ali zgubljat časa tam. Midva pa sva namenjena ravno tja…pride nama na pot in tako tudi nimava izbire. Pot do tja pa se že začne zanimivo. Iz Mechuke najprej sedem ur nazaj do AAlo-ja, kjer najprej planirava da bova prenočila v najinem že znanem hostlu pol zvezdice, kjer lastnik in ostali pobi veselo gemblajo in se sploh ne pustijo motiti. Midva pa se malo pozanimava in dobiva prevoz, povezavo do Daporija s tem da morava najprej z avtobusom tri ure do Basarja in tam naj bi šele okoli polnoči ujela avtobus via Daporijo. Okoli osme ure prideva do te vasice, kjer se že vse zapira. Ujameva le še eno trgovino, kjer nama na najino željo še postrežejo čaj in naju seznanijo da nimava druge izbire, kot da počakava zunaj na postaji. Odločena da ne bova tam v temi zmrzovala, poiščeva policijsko postajo, kjer dežurnemu policistu opiševa situacijo in prosiva, če lahko nekaj ur prevedriva na postaji. Očitno naju ne razume prav dobro in tako pokliče šefa, ki naju popiše in izpraša, potem pa odobri najini prošnji. Čeprav ni nič kaj bolj toplo ali udobno tam notri si vsaj zobe umijeva in potem vsak na svojem stolu sključena zadremava. Hvala bogu za tople deke, ki sva jih kupila v Rishikesh-u!! Kolega policist se ne pusti motiti in tam zraven naju spi v postelji, drugi pa gleda televizijo. Enkrat vmes pride še tretji moški in me nekaj sprašuje, zaspano mu odgovarjam zakaj sva tu in kam greva potem izgine in ravno ko me zmanjka priteče nazaj in naju začne glasno buditi, da je avtobus tu in naju čaka…vsi trije tečemo navzdol do križišča, kjer ujameva najin bus, ki je poln zelenjave, rib, sadja in vse možne robe ampak imava pa vsak svoj sedež. Cesta je obupna in občutno je star avtobus neprimerno opremljen za razrito cesto, ki se vije med džunglo. Navkljub raznim neudobnim pozam spanja in metanjem sem ter tja, vonjavam po avtobusu večino časa prespim.

Daporijo in early morning, ko se začne mesto šele prebujati in se odpirajo trgovinice…začenjajo s cvrtjem in kuhanjem čaja...na prvi pogled je mesto res umazano in nič posebnega. Čeprav se glede na dolgo pot tudi midva nič kaj drugače ne počutiva. Naložena z nahrbtniki in utrujena sva zopet iskalca sobe in noge naju pripeljejo do neverjetno lepega in urejenega hotela, ki je na evropskem nivoju in seveda prav takšne so cene…Na kar naju receptor povabi, da naju bo on zapeljal naokoli, da še malo povprašava drugod. Mladi fant je tako prijazen da nama poleg vožnje ponudi tudi svoj denar, da bi si lahko privoščila nočitev v njihovem hotelu. Take pa še ne. Ne moreva verjeti svojim ušesom. Sej sva v Indiji ne??

Odločitev pade in tako pristaneva v hotelski sobi z balkončkom, grelnikom za čaj, na mehki in udobni postelji s čistimi in dišečimi rjuhami. Paradiž za eno noč. Po takih podvigih, paše malo luksuza. Seveda brez popusta pač ne gre in dobrosrčnega receptorja, ki nama naslednje jutro nama na željo ob 6 zjutraj pripravi zajtrk-kornfleks z mlekom, medom in čaj. Počutiva se carsko, umita, spočita in tudi Daporijo se nama pokaže kot zelo prijazno in nasmejano mesto. Starejši, mlajši in otroci se kar sami ponujajo in nastavljajo fotoaparatu…z vsakim se še pošaliva in raziščeva mesto.