Pol poti se prevoziva stlačena kot ponavadi v lokalnem jeepu, ob prvem stopu pa naju očitno zapazi en bogatejši bančnik iz Daporija, ki potuje v najino smer in tako naju njegov voznik povabi, če greva zraven. Sicer imava zadaj veliko prostora, me pa zaradi tega toliko bolj razmetava po luftu in posledično občutim bolečino v križu. Ob poti kupiva kivi, ki tukaj na tem področju uspeva. Gojijo ga podobno kot pri nas vinsko trto.
Ne vem kakšna smola se naju drži in sreča obenem. V vsakem novem kraju naju prvi dan pričaka deževno in oblačno vreme. Cene pa uspešno zbijava. Matjaž je dokazano pravi mojster. Pri tem mu sigurno pomaga njegov trmast karakter. Na hribčku umaknjeno malo stran od glavne ulice najdeva Arunachal Guest House, ki se izkaže za najboljšo izbiro v mestu. Možakar v sosednji sobi nama vsako jutro dovoli, da pri njemu točiva toplo vodo, tako da si lahko sama pripravljava Ginger-lemon-honey tea; poleg sadnih zajtrkov in večernih solat.
Ziro leži na višini 1523 m in se deli na »old« and »new« Ziro. Hapoli town je del mesta, in gre za staro poimenovanje. Za mesto je značilna prijetna klima poleti. Pokrajina je slikovita, po okoliških hribih porasla z zelenimi gozdom borovcev. Povsod vmes pa so rečice in v številnih terasah obdelana riževa polja. Kandidira za UNESCO seznam svetovne kulturne dediščine. Ziro je dom Apatani /Tanii plemen. Prevladujejo Donyi – Polo, krščanstvo in Animizma religija in tudi nekaj je hindujcev s katerimi smo praznovali ''shiva rathri''...rojstni dan boga Šive.
So zelo posebni med plemeni in še posebno zanimive in očarljive so starejše ženske. Za njih je značilna barvita dodelana obleka, preprosta in v stilu. Tetoviranje in vstavljanje čepov v nosnici je bila dolgoletna praksa med ženskami, ki pa se v sedanjosti opušča.
S tetovažami na obrazi in obročki v nosnicah pripravljajo riževa polja, saj počasi prihaja čas sajenja. Polja ustvarjajo lepo sliko, če jih pogledaš od daleč. Utrjena so z zemljo/blatom. Ti trdni zidovi vmes so kot mejniki, obenem pa služijo tudi kot poti. Tudi midva se en dan prepustiva hoji med polji, kjer se brez cilja izgubljava in ob tem srečujeva zanimive ženice in doživljava utrip vaškega življenja. Na hribčku tam nekje vmes, kjer so tudi grobovi, sva naletela na nekakšen obred, ko je skupina moških z vaškim šamanom na čelu ubila kravo. Mišice na prerezanem vratu še vedno utripajo. Z njeno krvjo so premazali skulpture na daljših in krajših palicah, na katerih so med posušenimi klasi žita tudi prazne lupine jajc. Menda služijo za srečo. Kravi odtrgajo spodnjo čeljust in jo obesijo tam vmes. V manjši hišici eden izmed njih v bambusovih palicah peče svežo kri in tudi midva degustirava njihovo specialiteto. Poleg krvi pripravijo tudi pečene piščance, ki so precej suhljati, sprašujem se koliko mesa bodo sploh imeli od njih. Ker nihče ne govori angleško, lahko samo ugibava čemu je ta obred in kaj točno predstavljajo vsi prisotni elementi. Nekaj časa še komuniciramo z gestami, potem pa se odpraviva počasi nazaj..mimo templja Donyi-Polo, posvečenega domnevno za dobro letino. Že sva nazaj v vasi, ko srečava borce, ki se s kravo vrnejo v hišo in tam podelijo piščance med družino; eden izmed njih ob strani pleše in v petju moli, ostali pa zunaj režejo ostanek krave na kose. Stare hiške predvsem v okoliških vasicah, ki so zelo popularne za ogled, so še vse lesene na kolih v enakem stilu. Pred njimi so postavljene skulpture na palicah s praznimi lupinami jajc.
Ni komentarjev:
Objavite komentar