Z motorjem po Zanziju

Rentava motor... sotor, armafleks... pa gas. Odpraviva se proti jugu.

Po vsem vrvezu mesta, stojnic in ljudi se voziva po drevoredu manga. Senca, ogromna drevesa in prispeva do Unguja Ukuu, ki je bilo prvo glavno mesto na otoku. Tu prvic poskusiva sting ray in ja, bila je okusna. :) Potem pa naprej do skrajno juzne tocke, kjer stoji svetilnik. Ob morju v vasi Kizimkazi sva postavila sotor ter prenocila. Naslednje jutro pa plavanje z delfini. V naravnem okolju sva nekajkrat poskakala v vodo ter plavala z njimi. Bilo je noro dozivetje... tako da jih nisva le jedla ampak jih skoraj bozala. Po jutranjem kopanju pa spet na motor in greva na vzhodno stran. Turisticna vas Jambiani omogoca vse vrste prenocisc in prav tako Paje. Plaze so bele, palme vsepovsod, a problem je, ker voda tako pade, da se pol dneva ni mogoce kopati. To je cas, ko lokalci lovijo. Gredo do koralnega grebena ter poskusajo ujeti kosilo. Tudi zenske po gladini pobirajo hrano. Med vsemi dobrotami sva videla, da pecejo tudi morske klobase. V teh dveh krajih je zaradi pitja vode iz vodnjakov prislo do okuzbe s kolero. Zato je vlada prepovedala pripravo ulicne hrane. Sla sva naprej in na koncu rta prisla do vasi Michamwe, kjer sva se lahko namocila . Cudovita divja plaza in le nekaj rezortov.

Tu sva naletela na zabavo. Pridruzila sva se lokalcem, ter pod polno luno, ognjem in ob glasni glasbi uzivala ob plesu. Ko pa je bilo zura konec, sva postavila sotor ter zaspala pod palmami in upala, da naju nebi pokoncal kokos.
Naslednji dan naju je presenetilo nekaj dezja. Vrnila sva se severno od Stone Towna, kjer so najvecji nasadi zacimb na otoku. Dobra klima jim omogoca da gojijo cimet, klincke, vanilijo, poper... ter mnoge druge, ki jih tudi izvazajo. V blizini so stare sultanove toplice, koralna jama in podzemna luknja, v kateri so imeli suznje. Po vseh luknjah pa na koncu cudovita plaza in zadnje kopanje na Zanziju.
Zanzibar ima rajske plaze in na katerokoli prides, te preseneti. A z motorjem vidis mnogo vec in spoznas kako dejansko ljudje zivijo. V vaseh ni cest, vozije se na vozovih, ki jih vlecejo voli ali osli. Ljudje so prijazni, pozdravljajo in mahajo... a besedo money znajo izreci vsi, saj je otok kljub vsemu turisticen.

Zanzibar - Stone Town & Nungwi

Zanzibar ze od nekdaj velja za trgovsko sredisce, saj so se tu srecevale afriska, indijska in arabska kultura. Trgovali so s suznji, zlatom in zacimbami, ki so se danes pomemben vir zasluzka.

Glavno in najvecje mesto Stone Town je mesanica vseh kultur. Portugalci so tu postavili krscanske cerkve, Indijci svoje templje, Arabci pa palace in moseje. Staro mesto je prepleteno z ozkimi ulicami s trgovinicami, prenocisci in restavracijami. Ob morju stoji staro obzidje, ki so ga zgradili Omanci, ter nekaj znanih stavb v katerih so danes muzeji. Poln dogajanja je Darajani market z vse vrst robe in zacimbami. Zvecer pa ozivi Faradhani market, ki je popularen za turiste saj pripravljajo morske dobrote na zaru, sok sladkornega trsa ter pice na njihov nacin.

Iz vrocega mesta sva odsla na sever otoka v Nungwi. Velika vasica polna palm in belega peska, ob njen pa cudovite plaze s turkizno barvo morja. Tu je postavljenih nekaj bungalovov, ki so v lasti lokalcev, zato so tudi cene sprejemljive. Po obali navzdol, vse do Kendwe pa je veliko dragih rezortov. Te plaze so ena redkih na otoku, kjer voda ne pade veliko in je mozno plavati kadarkoli. Od tu sva vzela izlet na atol Mnemba. Rajski otocek je sicer privatni otok in zato nanj ne smes stopiti, a ponuja cudovito snorklanje. Barve vode so carobne, pod vodo pa svet koral in rib. Kosilo na beli plazi s pogledom na atol in jadranje nazaj.

V Nungwi pride veliko turistov in zato je tudi nocnega zivljenja vec. Ob vecerih na plazah pecejo ribe na zaru, potem pa zur in ples v barih. Lahko pa se sprehodis po vasi, spijes chai z lokalci in spoznas, da otok ni le rajski in da ljudje zivijo revno zivljenje.

Zanzibar je kljub temu, da je ena najbolj turisticnih destinacij v drzavi ze dva meseca brez elektrike. Vse poganjajo generatorji, ki pa si jih nemorejo privosciti vsi. A kljub temu je vecerna atmosfera prijetna. Lokalci radi posedajo pred svojimi hisami, pijejo caj in se druzijo. Ob nekaj postavljenih televizorjih na ulicah pa gruce ljudi navduseno spremljajo nogometne tekme. Turistov ne manjka, zato se tisti, ki se znajdejo lahko dobro zivijo.

Pemba island

Po petih urah trajekta sva prispela v Wete. Lokalci napadejo barko, odnasajo tovor in natovarjajo vole, ki na otoku sluzijo za transport. Ljudi pa odvazajo s prirejenimi tovornjaki ter jih vozijo v druge kraje na otoku. Prvi dan prespiva tu in si poisceva motor, ki ga kasneje dobiva za dobro ceno od lokalca.

Naslednja dva dni pa odkrivanje. Prevozila sva otok in naredila vec kot 300 km. Obiskala sva majhne vasice, kjer otroci tekajo za nama ter veselo pozdravljajo. Odrasli pa spustijo delo, ter preseneceni gledajo za ropotajocim motorjem. Cesta med glavnimi kraji je dobra, saj je financirana iz evropskih drzav in Japonske. Ostali deli otoka pa so tezko dostopni, ceste mivkaste, makadamske in luknjaste. Pocutila sva se kot na rejliju. Imela sva le manjse tezave z motorjem, saj je odtrgalo le zobnik:), zato pa je bil vecji problem bencin. Na otoku ga pogosto zmanjkuje, zato ga tisti, ki ima denar kupi in ga kasneje prodaja po dvakratni ceni. To se je dogajalo tudi sedaj in povsod sva se morala ukvarjati z iskanjem in dilanjem z visoko ceno.

Dva dni sva taborila v sotoru ob morju in veckrat prevozila 5 km gozdne poti polne mivke.
Otok Pemba je zelen, grickast in poln palm. Obdelujejo polja, sadijo riz in na njem raste veliko sadja. Zavrtani vodnjaki so kraj, kjer se zenske srecujejo, perejo ter odnasajo vodo. Restavracij je zelo malo, zato je se riz tezko dobiti. V Konte sva tako nasla kolibo, kjer so cvrli ribe in pekli pomfri. Presenecena sva ugotovila, da jeva delfina, ki je bil zelo okusen in celo 3x cenjesi od krompirja. Ocitno bi ti ljudje pojedli vse, zato ni cudno, da so vcasih, dokler jim vlada tega ni prepovedala, jedli tudi letece lisice, ki zivijo samo na tem otoku in so podobne netopirjem.
Pemba je bila od revolucije 1964 do leta 1980 zaprta za tujce. Zdaj pa na njem veljajo visoke cene za turiste. Za slabe sobe hocejo po 40$ in cene izletov na bliznje otoke so od 50 dolarjev naprej. Na polotoku Kigomosho je resort, kjer all inclusive stane od 240 do 400 evrov. Tudi sicer za belokozce veljajo dvojne cene prevozov in pri vsakem caju se je treba pogajati za ceno.
Zadnjo noc sva prespala v najvecjem mestu na otoku Chake Chake. Naslednje jutro pa spet dozivela pravo Afriko. Prisla sva v pristanisce Mkoani in hitri coln je bil pokvarjen, zato to jutro ni odplul proti Zanzibarju. Tako sva morala v nabito polnem kamionu polnem ljudi, kur ter tovora nazaj.
Pemba je otok, kjer se cas tece pocasi... seveda po swahilijsko, kar pomeni da je ob 6h zjutraj ura 12. Pa vendar... ne tako obiskana in zanimiva:)

Tanga

Stampiljka v potni list za katero placava 50$ ter ''karibu'' v Tanzaniji. Cesta ni vec asfaltna in vse do mesta Tanga nas premetava in prasi.
Tu se ustavi le nekaj popotnikov, vecinoma zaradi povezave na otok Pemba. Obmorsko, nekdaj industrijsko mesto nima veliko zanimivosti, a sva tu ostala dan vec, zaradi napacnih informacij v vodicu. Barka na otok Pemba je namrec odplula v torek in ne v ponedeljek. Zato sva odsla v bliznjo vas Kiomoni, da si ogledava jamo Amboni. Bolj kot jama je bila zanimiva vasica, nacin zivljenja afriskih zensk in garanje za prezivetje. Moski sluzijo denar s prevazanjem tovora na kolesih. Vozijo oglje, drva, sadje...
Sporazumevanje v Tanzaniji je tezje, saj anglesko govori le nekaj ljudi, za razliko od Kenije, kjer zaradi anglescine v soli to ni problem.

Po pregovarjanju s prodajalci kart sva za barko na Pembo placala 20$, kar je dvakrat vec kot lokalci. Bela koza v tej drzavi pac stane vec.

Diani beach

Plaza Diani je najbolj popularna od vseh, ki lezijo juzno od Mombase in ena najbolj turisticnih v drzavi. Posejana je z rezorti, hoteli in privat hisami ter obsega 8 km dolgo belo pesceno plazo. Zaradi turizma so ljudje tu manj prijazni, cene pa visje kot drugod.

Nasla sva si sobo ob morju in vsak dan so nama druzbo delale opice. Te so nebojece prihajale v sobo ter iskale hrano. Nama pa je morske dobrote pripravljal ''osebni'' kuhar, ki sva ga nasla na plazi. Vsak dan je prinesel svez ulov, zvecer pa pripravil odlicno vecerjo.
Mombasa je od tu oddaljena 30 km in ni povezana s cesto, zato v Likoniju preckas zaliv s trajektom. Je drugo najvecje mesto v drzavi in glavno pristanisce v vzhodni Afriki. Zanimiv je stari del mesta, obzidje Jesus ter market zacimbami ter drugo kramo.
Kenija je poleg Somalije edina drzava v Afriki, kjer se legalno prodaja MIRAA (kat). Vejice olupis in jih zaradi slabega okusa zvecis skupaj s cigumijem. Ohranja te budnega in polnega energije. Izhaja iz mesta Meru, kjer so tla slana in zato tam najbolje uspeva.
Ocitno pa je Kenija tudi zelo zanimiva za iskanje novih partnerjev. Ogromno starih atov si ''renta'' mlade deklice za skupno prezivljanje dopusta. Presenetilo pa naju je, da si tudi zenske srednjih let poiscejo mlade zrebce. Tako kot najini sosedi anglezinji se lahko zgodi, da se zaljubijo v enkrat mlajse fante in se vracajo nazaj veckrat na leto :)

Zapuscava kenijsko obalo in se preko mejnega prehoda Lunga Lunga odpravljava na otoke Tanzanije .

Watamu

Ob makadamski poti in luknjasti asfaltni cesti si ogledujeva suho pokrajino, rdeckasto zemljo in blatne slamnate hise. Vodovoda ni in se jezera so povecini slana, zato na vozovih, kolesih ali na glavah nosijo vodo iz oddaljenih vodjakov.

Prispela sva do ribiske vasice Watamu. Lokalci napadejo prvo minuto, ko stopiva iz ''matatusa'' ( prenapolnjeni mini kombiji) in ponujajo vse vrste pomoci. Kot povsod bi vsi radi nekaj imeli od tebe in ''mzungu'' (belcu) tezijo na vsakem koraku. Obljubijo ti vse, a na koncu ne dobis ponavadi nic. Dogovarjala sva se za ribolov, pa se ni izslo, za ribo na zaru pa je trajalo tri dni.

Turizem so tu prevzeli vecinoma Italjani, zato ze od otrok naprej vsi pozdravljajo s ''cao'' in ''benvenutti''. Postavili so hotele ob plazah, okoliske vasice pa so ostale iste. Vse skupaj ena navleka, polno smeti, plastike in revscine. Lokalne restavracije in nekaj barov, kjer so cene nizke (pivo Tusker 1 eur) ter prijazni in nasmejani ljudje.
Ker so najini ruzaki prepolni sva v Watamu obiskala osnovno solo, kjer sva vec kot stotim otrokom razdelila svincnike, najmlajsim pa barvice in zvezke. Plisastih igrack pa so se razveselili otroci po vaseh. Vedno bolj spoznavava, kako revna je Kenija. Zavedajo se, da jim le turizem lahko pomaga. V odmaknjenih krajih, kjer zasluzijo slab evro na dan zivijo se mnogo slabse in jedo le koruzo in fizol.

Zadnji vecer pa sva dozivela veliko presenecenje. V baru je Matjaz ze na dalec opazil prijatelja Philipa iz Belgije, s katerim je pred petimi leti prezivel nekaj dni v Mehiki. V druzbi se dveh Poljakinj smo vse skupaj proslavili pozno v noc.

Lamu island

Najprej 15 ur nocnega vlaka do Mombase nato 7 ur busa, ki je vec kot 100 km vozil po makadamski cesti in na koncu se 15 minut colna, da sva vsa naprasena prispela na Lamu.

Otok s staro arhitekturo, ozkimi ulicami in vecinoma muslimanskim prebivalstvom imenovanim Bajuni. Ti so se naseljevali ze v 14. stoletju in so sem prisli iz arabskih drzav. Cest ni, zato ves razvoz opravijo z vozovi in osli. Imeli naj bi jih okoli 3000, kar se pozna po posranih ulicah in obenem pociscenih, saj osli pojedo vse, tudi plastiko. Vsako jutro ob pol sestih naju je prebudila jutranja molitev iz sosednje moseje in takrat se zacne pestro dogajanje.
Zajtrkujeva v lokalnih gostilnah, ki ponujajo chai, mandazi (neke vrste krofi) in druga cvrtja. Njihova vsakdanja Swahili hrana pa je predvsem sima (bel koruzni zdrob v obliki hlebcka), riz, kasava (korenine podobne krompirju), zelenjava in seveda ne sme manjkati fizol. Ob vecerih pa se na ulicah pecejo raznici s piscancem in govedino ter pomfri. Morska hrana pa se dobi le v restavracijah za turiste.
Zanimivo je dogajane ob morju. Tam ''beach boysi'' ponujajo izlete na bliznje plaze ter oddaljene otoke. Na plazo Shelo, otok Manda ali kam drugam je najbolje odpluti z barkami, ki imajo posebna, za te kraje znacilna jadra.
V senci starih his in na glavnem trgu lokalci radi posedajo in pozdravljajo z ''JAMBO''. Se ne sekirajo in pravijo ''hakuna matata'', kar pomeni ni problema vse je OK.

Lamu je res nekaj posebnega. Bil nama je vsec, saj je pristen in se nepokvarjen otok.