Watamu

Ob makadamski poti in luknjasti asfaltni cesti si ogledujeva suho pokrajino, rdeckasto zemljo in blatne slamnate hise. Vodovoda ni in se jezera so povecini slana, zato na vozovih, kolesih ali na glavah nosijo vodo iz oddaljenih vodjakov.

Prispela sva do ribiske vasice Watamu. Lokalci napadejo prvo minuto, ko stopiva iz ''matatusa'' ( prenapolnjeni mini kombiji) in ponujajo vse vrste pomoci. Kot povsod bi vsi radi nekaj imeli od tebe in ''mzungu'' (belcu) tezijo na vsakem koraku. Obljubijo ti vse, a na koncu ne dobis ponavadi nic. Dogovarjala sva se za ribolov, pa se ni izslo, za ribo na zaru pa je trajalo tri dni.

Turizem so tu prevzeli vecinoma Italjani, zato ze od otrok naprej vsi pozdravljajo s ''cao'' in ''benvenutti''. Postavili so hotele ob plazah, okoliske vasice pa so ostale iste. Vse skupaj ena navleka, polno smeti, plastike in revscine. Lokalne restavracije in nekaj barov, kjer so cene nizke (pivo Tusker 1 eur) ter prijazni in nasmejani ljudje.
Ker so najini ruzaki prepolni sva v Watamu obiskala osnovno solo, kjer sva vec kot stotim otrokom razdelila svincnike, najmlajsim pa barvice in zvezke. Plisastih igrack pa so se razveselili otroci po vaseh. Vedno bolj spoznavava, kako revna je Kenija. Zavedajo se, da jim le turizem lahko pomaga. V odmaknjenih krajih, kjer zasluzijo slab evro na dan zivijo se mnogo slabse in jedo le koruzo in fizol.

Zadnji vecer pa sva dozivela veliko presenecenje. V baru je Matjaz ze na dalec opazil prijatelja Philipa iz Belgije, s katerim je pred petimi leti prezivel nekaj dni v Mehiki. V druzbi se dveh Poljakinj smo vse skupaj proslavili pozno v noc.