Chisimulu & Likoma Island

Najinih 5 dni je minilo in morala sva se zglasiti v Mzuzuju ter odsteti 70$ za vizo. Kupila sva nekaj stvari ter zvecer iz Nkhate Bay z Ilalo (edina barka, ki pluje po malavijskem jezeru) odsla na otok Chisimulu. Prispeli smo sredi noci in z resilnim colnom so natovarjali robo in ljudi ter vozili na kopno. Ostala sva v edinem kampu na otoku v Wakwendi pri Nicku. Ko sva se zjutraj zbudila v najini slamnati hisici in videla kraj kjer sva, se je zdelo kot v raju. Plaza s palmami, kristalno vodo in midva le nekaj metrov stran od jezera. Mala hiska z mivko po tleh v senci bambusa in Matjazeva pisarna z mizico in stoli.

Mali skalnat otok na katerem zivi okoli 3000 ljudi ima svojo bolnico ter posto, ki izgleda kot zapuscena, ceprav je odprta vsak dan razen v nedeljo. V vasici Sami je malo vecja trznica, blizu naju pa je ta pod drevesom. Dobi se le paradiznik, sladek krompir, vcasih banane in avokado, ter vsako jutro svez kruh. Zivljenje je umirjeno, vsi so prijazni in nasmejani ter se radi slikajo. Moski sivajo mreze ter lovijo ribe, zenske pa delajo vse ostalo.
Otok sva obhodila ter spoznala lokalce, ki so nama kasneje priskrbeli ribe. Naredila sva si svoje kurisce ter si pekla ribe, krompir in bucke. Za Butter fish, ki velja za najboljso ribo v jezeru sva odstela 150 kwacha (0,75 evra) za dva piva Kuche Kuche pa dober evro.

Plac nama je postajal vedno bolj vsec a zelela sva videti se sosednji - vecji otok Likoma.
Tam je najpomembnejsi ogled stare katedrale, ki je bila dolgo najvecja stavba v drzavi. Na otoku zivi enkrat vec prebivalcev in v trgovinah se dobi dosti vec. Oba otoka sta na mozambiski strani a spadata pod Malavi.

Sprehod po otoku je zanimiv zaradi dreves baobab in ljudi, ki jih srecujes. Obiskala sva tudi resort Kaya Mawa, ki ima privat letalisce a cene so nekoliko previsoke za najin zep. Zato sva ostala v zalivcku z dolgo, lepo pesceno plazo v Mango Driftu.

Kljub temu, da je tudi Likoma lep otok naju je vleklo nazaj. Z Ilalo, ki tu okrog pride dvakrat na teden sva namesto na kopno odsla nazaj na Chizi.

Livingstonia

Livingstonija lezi v hribih z norim pogledom na jezero. Problem je 15 km tako slabe ceste, da tja gor ne vozi lokalni transport, kljub temu da tam zivi veliko ljudi. Vas lahko osvojis le z jeepom ali pes in lokalci se ponujajo, da ti nesejo nahrbtnik.

Po stirih urah cakanja ob cesti sta se mimo pripeljali dve Spanki, ki s starim renaultom potujeta po Afriki. Nalozili sta naju in zacela se je zabava. Pol poti smo avto porivali, podstavljali skale ter hladili avto, ki je zaradi svoje utrujenosti skoraj zakuhal. Po eni uri smo bili na pol poti. Koncno se je mimo pripeljal prvi jeep, ter svetoval naj punci obrneta, saj cesta postaja vse slabsa. Midva pa sva odsla do kampa Mushroom Farm. Kasneje sva izvedela, da sta nori Spanki vseeno prisli do vrha.
Mushroom Farm je nor plac, kjer si je se bolj nor Avstralec devet let nazaj postavil kamp. Vse stoji na robu skal, z razgledom na jezero in bliznje zelene grice. Zgrajeno je na svojevrsten nacin, tako da imas ob sedenju na skoljki razgled na jezero, tusi pa so v bambusovih hiskah. Tam gori na robu sva si postavila sotor ter se vsako jutro zbudila pred soncem, da sva opazovala kako je rdeca krogla vstala nad jezerom. Razgled je bil noro lep.
Ob vecerih pa smo sedeli ob ognju ter pili hladno Carlsberg pivo, ki ga polnijo v Malaviju.
Pes sva se podala do 5km oddaljene Livingstonije, ki ima zgodovino ze v 18. stoletju. Tam je sto let stara Gordnova bolnica, ki je se danes financirana iz strani Skotske. Zanimiv je ogled cerkve in razgled iz njenega turna, ter obisk ostalih stavb iz casa, ko so misjonarji odkrili ta kraj in gradili stavbe. Sprehod skozi mangotov drevored, obisk muzeja v Stone house in nekaj malih trgovinic ter vec sol in univerz je vse kar je tu gori. Imajo tudi mlin, kamor nosijo mleti koruzo, za pripravo sime.

Na poti nazaj sva se ustavila se ob razgledu na 50 m visok slap.

Kraj tam na robu skal je res nekaj posebnega, razgledi pa taki, da ni besed, ki bi lahko to opisale.

Chitimba beach

Predno sva zapustila Tanzanijo se je na avtobusni postaji vnel se zadnji prepir. Potem pa meja. Na kolesu do tanzanijske in potem po mostu cez reko Songwe do malavijske meje. Ker vize nisva imela, sva se pripravila na igro. Izmislila sva si zgodbico, da nisva vedela za vizo in da greva prostovolno ucit plavanje. Prijazni uradniki so nama tako dali pet delovnih dni casa, da vizo urediva v Mzuzuju. Zadovoljna, da sva zapustila Tanzanijo, sva bila v Malaviju. Vzela sva taxi do prvega mesta Karonga. Po sicer dobri cesti je voznik dirkal in med tem pobiral ljudi, njihovo robo in domace zivali. V Karongi sva izvedela za black market in po dobri menjavi zamenjala dolarje ter z busom nadaljevala pot do Chitimbe.

Ob glavni cesti, kjer te na eni strani spremlja jezero na drugi pa zelena pokrajina z grici in gozdovi lezi vasica Chitimba. Ob cesti je policijska kontrolna rampa, nekaj malih trgovinic, prodajalke rib ter mojstri pecenega krompircka. Tu je tudi izhodiscna tocka za obisk Livingstonije.
Pri lokalcu v kampu sva postavila sotor ter se namakala v malavijskem jezeru, ki se zdi kot morje. Pescene plaze, cista voda in lezenje v senci je bilo tisto, kar sva si po vseh teh kilometrih ze pocasi zasluzila.
Sonce v Malaviju vstane ze pred sesto in tudi zaide kmalu. Male ribiske vasice potihnejo , le ob vecerih se ljudje zbirajo ob bobnih ter plesejo in pojejo.

Chitimba se zdi zaspana ribiska vasica z malo turisti, a zato se bolj vredna ogleda.

Mbeya

Po premagani poti sva si zdaj zasluzila pocitek.

Mbeya je mesto pod hribi obdana z zeleno naravo in ima zaradi visje lege prijetno klimo. Sprehajala sva se po okolici ter po daljsem casu sportala in se odpravila na bliznje vulkansko jezero Ngozi. Lokalec, ki naju je vodil skozi dezevni gozd je bos tako tekel pred nama, da sva ga komaj dohajala. Nisva se dala in po uri in pol smo bili na vrhu 2629 m visokega Ngozija, od koder se odpre razgled na veliko kratersko jezero.
V mestu sva presekala turnejo z rizem, ter jedla krompir in'' piscancka'', mogoce bi tem kuram lahko rekli pticki, saj je le malo mesa in veliko kosti. Zato pa sva imela dobre zajtrke, ko sva si nakupila zelenjavo, kruh in kuhana jajca:)
Po treh mesecih zapuscava vzhodno Afriko. Zanimive drzave, vsaka s svojimi posebnostimi. Najbolj vsec nama je bila Uganda, ker ima bogato naravo, lepe stvari in predvsem prijazne ljudi. Tanzanija pa ima lepe stvari, od Zanzibarja do najboljsih safarijev ter najvisjo goro Afrike, a ljudje so najbolj neprijazni od vseh drzav.

Zdaj pa prestopava obmocje drzav juzne Afrike in ze naju caka Malawi.

1000 km afriske divjine

Pred nama je 1000 km, da premagava razdaljo med Kigomo in Mbeyo.

Polna optimizma, da nama uspe pol poti v enem dnevu, sva se v temi zacela najino pot. Ob cesti sva pol ure cakala taxi, ko pa se je prikazal prvi, se je ta pokvaril. Porivanje in upanje ni bilo dovolj in cakala sva na drugega, ki naju je le pripeljal do avtobusne postaje.
S prvim busom smo po dveh urah in pol prispeli do Kasula. Tam sva cakala 5 ur, da bi prisla do vasice Uvinza. Javnega transporta ni in je le kombi, ki spelje, ko se napolni. Po pregovarjanju, stopanju in ustavljanju vseh vozil sva na koncu le sedela v jeepu , napolnjenem ljudi in njihove robe. Prvi dan nama je uspelo narediti 160km.
V mali vasici Uvinza sva prenocila, naslednje jutro pa ob cesti cakala da se pripelje mimo avto ali tovornjak, saj avtobus tu ne vozi. Cas sva si krajsala s kartanjem ter z lokalci, ki so prihajali mimo. Po stirih urah se je pripeljal drzavni Land Crusier z dvema geologoma, ter naju in se nekaj lokalcev za dober denar odpeljal do mesta Mpanda.
Teh 180 km je bila cesta najslabsa in potrbovali smo vec kot 4 ure. A imela sva sreco, saj so prijatelji, ki sva jih kasneje spoznala na prevoz cakali 12 ur in nato s tovornjakom potrebovali 10 ur.
Za tretjo etapo rejlija sva spet sprasevala za udoben jeep, a tega zal nisva dobila. Preostalo ni drugega, kot da pocakava na edini bus. Ko se je pripeljal je bil ze nabito poln. Prepricevala sva jih, da sva naredila rezervacijo, a ni pomagalo in sedezev za naju ni bilo. Po pregovarjanju sva si le izborila sprednjo stopnico in trdo armaturo. Po osmih urah in pol guncanja in prahu je bilo za nama 230 km in bila sva v mestecu Sumbawanga.
Naslednji dan pa se zadnja etapa, najdaljsa in najbolj naporna. Dobila sva sedeza na zadnjem delu avtobusa in osem ur naju je metalo v zrak, prasilo ter obracalo notranje organe, po obupni cesti. Brez ustavljanja smo prispeli do zambijskega mejnega prehoda Tunduma. Nato pa se je koncno prikazal asfalt in le se tri ure so naju locile do zadnje postaje, do mesta Mbeya.
Midva utrujena, pot premagana, za nama pa zanimiva izkusnja.

Ob poti sva srecala zirafe, slone in druge zivali ter videla res najbolj odmaknjene ter revne vasice. V kraje, kjer sva cakala oziroma prenocevala sva vedno prispela pozno popoldne, tako da sva se le na hitro sprehodila po mestu in vsak dan stiri dni zapored jedla riz, fizol, ter zeleno travo (mchicha), zadnji dan pa celo goveje meso, ki za spremembo ni bilo gumjasto. Ko pa sva ze mislila, da se nama je nasmehnila sreca in da bova jedla piscanca, so nama prinesli svezega - se zivega:) Zajtrki pa capate in caj.

Imela sva tudi veliko sreco, saj ni bilo dezja, sicer bi ta pot lahko trajala se vec dni.
Za nama je bila najdaljsa in natezja pot do sedaj.

Kigoma

Ko sva se se v temi odpravljala iz Kigalija proti mejnemu prehodu, nisva vedela kaksna pot je pred nama. Na mejnem prehodu Rusumu sva se enkrat placala tanzanijsko vizo, saj Ruanda spada pod srednjo Afriko in je le pripadnica skupnosti vzhodno-afriskih drzav.

In spet sva bila med tanzanijci, ki bi te''strgali'' za denar. V nabitem kombiju polnem presvicanih lokalcev naju je cakala dvourna voznja do vasice Nyakanazi, kjer naj bi ujela edini bus do Kigome.
V obcestni vasici sva spoznala lokalko Ano in na naso sreco se je mimo pripeljal avto namenjen v Kigomo. Ani ni bilo jasno, da sva ze za kombi placala pol manj kot ona in hitro sva ji dala lekcijo o dilanju in za nizko ceno smo tako dobili prevoz v udobnem avtu.
330 km po rdeci, luknjasti zemlji je trajala 7 ur in bila je noc, ko smo prispeli v mesto. Dobila sva odlicno sobo za 5 evrov ob najlepsi plazi na jezeru Tanganika.
To je najdaljse in drugo najglobje jezero na svetu, Kigoma pa najvecje in nekdaj glavno pristanisce ob njem. Mesto je znano po pridelavi ananasa, ki ga ze tezko gledava, ter razlicnih ribah, ki jih na veliko prodajajo suhe in sveze ob cestah. Zanimiv je ogled vasice Ujiji, ki je eno najstarejse naseljenih vasi v Afriki.
Kigoma je zaradi odmaknjenosti neturisticna in srecas le nekaj popotnikov in prostovolcev , malokdo pa pride sem zaradi okoliskih nacionalnih parkov Gombe in Mahale. Najin plan pa je, da od tu nadaljujeva pot proti Malawiju.

Hitro nama je postalo jasno, da bo to se zanimivo. Barka, ki naj bi vozila po jezeru vsak teden vozi zdaj na dva, zelezniska progo, ki povezuje zahodni del z vzhodom pa je pred tremi meseci odnesel plaz in jo popravljajo v afriskem tempu.

Tako nama ne preostane drugega, kot da se podava na avanturisticno pot po zahodni Tanzaniji.

Kigali

V glavno mesto Ruande sva prispela na praznik spomina zacetka genocida. Cetudi v Afriki prazniki ne obstajajo je bilo ta dan drugace. Javni prevozi, trgovine in restavracije so bile dopoldan zaprte. Skozi cel dan so se po vsej drzavi odvijale slovesnosti. Zanimiv je ogled Kigali memorial centra, kjer so poleg ruandskega prikazani vsi svetovni genocidi.
Kigali se je po letu 1994 vidno zacel postavljati na noge. Ogromno se gradi in vlagajo tudi tujci, ki jih tu vidis veliko vec kot v drugih glavnih mestih vzhodne Afrike.
Mesto je cisto, urejeno s plocniki in ljudje bolj upostevajo pravila. Boda-boda nosijo celade in na svoj motor sprejmejo le enega, ki pa ga tudi caka celada. V Ruandi so plasticne vrecke zamenjali z papirnatimi, zato plastike ob cestah skorajda ni. Glavne ceste so nove, bencin pa drazji kot pri nas. Tudi sicer je drzava draga in cene primerljive z nasimi.

Ze zaradi vize, ki jo za petnajst dni placas 60$ in vseh problemov, ki so sledili naju drzava ni navdusila. Zaradi svoje majhnosti tudi nima veliko pokazati. Je pa fino da imajo francoske strucke, dober sir in celo suhe klobase sva jedla:)

Kibuye

Pot cez hribe po zeleni naravi ob razgledu na tisocere gricke in jezero Kivu je bila cudovita. Ceprav za 60 km makadamske in ovinkaste ceste potrebujes stiri ure je trud na koncu poplacan. Mnogo lepse in prijaznejse mestece Kibuye nama je bilo bolj vsec. Nasla sva si bungalov cisto ob jezeru, ter se tu pomirjala od stresnih Velikonocnih dni. Jedla sva dobro hrano, se namakala v jezeru ter uzivala v soncu.

Po brutalnih pokolih, ko se je sto dni dogajal genocid in je umrlo vec kot miljon ljudi , se je mesto na novo razvilo. Tu je bilo pobitih 90% Tutsijev iz strani Hutujev in mesto je bilo poruseno.
Zato so Ruandci se danes ''preplaseni'' in mirni. Radi se postavijo pred fotoaparat in se nasmejejo. Problem pa je jezik, saj je bila Ruanda belgijska kolonija in zato poleg svojega jezika govorijo francosko.

Gisenyi

Zgodaj zjutraj naju je taksist po ''njivi'' odpeljal do mejnega prehoda Cyanika. Po urejenih formalnostih na ugandski strani naju je na ruandski cakalo presenecenje. Izvedela sva, da bi si morala predcasno urediti elektronsko povabilo v drzavo, kar navadno vzame tri dni. Pred vrati pa so bili prazniki in ambasade so bile naslednjih pet dni zaprte. Vrnila sva se nazaj v Kisoro ter zacela iskati moznosti, kako se isti dan prestopiti mejo. Veckratno klicanje na ambasado, posiljanje obrazcev preko interneta ter izgovarjanje, da nujno potrebujeva zdravnika se je obrestovalo. Dober izgovor nama je pomagal, da sva ze cez dve uri stala na ruandski strani. Razlika je bila ocitna. Cesta asfaltirana s crtami, na avtobusu pa toliko ljudi kolikor je sedezev. Preko mesta Musange sva odsla v Gisenyi, v eno najbolj popularnih mest ob jezeru Kivu.

Mesto je razrito in cesta v centru je obupna. Kljub nekaj novih stavb, predvsem bank, ni tu videti nicesar. Nekaj sto metrov stran pa je urejena cona ob jezeru. Tam sta dva draga hotela, urejeni parki ter plaza, kjer se lahko osvezis v cistem jezeru.
Kilometer stran je meja s Kongom z mestom Goma, kjer stoji vulkan Nyirangongo ter nacionalni park Des Virungas, kjer zivijo gorile.
Tu sva prezivela Velikonocne praznike, ki pa niso bili ravno najlepsi. Na sobotni vecer, ko so v cerkvah gorele svece je pri nas zagorel hotel. Ob spremljanju nogometne tekme je kar na enkrat zmanjkalo elektrike in od zunaj se je slisalo vpitje. Pogledala sva ven in videla plamena in dim. Popokala sva najnujnejse ter tekla na cesto. Gorela je stavba na vhodu , ki se je drzala nasega hotela. Ljudje so le nemo stali in opazovali ter upali, da se bo ogenj sam od sebe zadusil, saj gasilci tu ne obstajajo. In res se je, saj so bile tri stene hise pozidane in ko je zgorelo vse do dna je ogenj ugasnil, ter se ni razsiril na nas hotel ali na nekaj metrov oddaljeno bencinsko crpalko. Pri vsej paniki pa sva midva izgubila nekaj stvari in tudi telefon je ostal v sobi. To je izkoristil nekdo z lepljivimi prsti in tako najina afriska cifra ne obstaja vec.

Naslednje jutro sva s prtlajago, ki je se ostala slabe volje odsla proti Kibuyu.