1000 km afriske divjine

Pred nama je 1000 km, da premagava razdaljo med Kigomo in Mbeyo.

Polna optimizma, da nama uspe pol poti v enem dnevu, sva se v temi zacela najino pot. Ob cesti sva pol ure cakala taxi, ko pa se je prikazal prvi, se je ta pokvaril. Porivanje in upanje ni bilo dovolj in cakala sva na drugega, ki naju je le pripeljal do avtobusne postaje.
S prvim busom smo po dveh urah in pol prispeli do Kasula. Tam sva cakala 5 ur, da bi prisla do vasice Uvinza. Javnega transporta ni in je le kombi, ki spelje, ko se napolni. Po pregovarjanju, stopanju in ustavljanju vseh vozil sva na koncu le sedela v jeepu , napolnjenem ljudi in njihove robe. Prvi dan nama je uspelo narediti 160km.
V mali vasici Uvinza sva prenocila, naslednje jutro pa ob cesti cakala da se pripelje mimo avto ali tovornjak, saj avtobus tu ne vozi. Cas sva si krajsala s kartanjem ter z lokalci, ki so prihajali mimo. Po stirih urah se je pripeljal drzavni Land Crusier z dvema geologoma, ter naju in se nekaj lokalcev za dober denar odpeljal do mesta Mpanda.
Teh 180 km je bila cesta najslabsa in potrbovali smo vec kot 4 ure. A imela sva sreco, saj so prijatelji, ki sva jih kasneje spoznala na prevoz cakali 12 ur in nato s tovornjakom potrebovali 10 ur.
Za tretjo etapo rejlija sva spet sprasevala za udoben jeep, a tega zal nisva dobila. Preostalo ni drugega, kot da pocakava na edini bus. Ko se je pripeljal je bil ze nabito poln. Prepricevala sva jih, da sva naredila rezervacijo, a ni pomagalo in sedezev za naju ni bilo. Po pregovarjanju sva si le izborila sprednjo stopnico in trdo armaturo. Po osmih urah in pol guncanja in prahu je bilo za nama 230 km in bila sva v mestecu Sumbawanga.
Naslednji dan pa se zadnja etapa, najdaljsa in najbolj naporna. Dobila sva sedeza na zadnjem delu avtobusa in osem ur naju je metalo v zrak, prasilo ter obracalo notranje organe, po obupni cesti. Brez ustavljanja smo prispeli do zambijskega mejnega prehoda Tunduma. Nato pa se je koncno prikazal asfalt in le se tri ure so naju locile do zadnje postaje, do mesta Mbeya.
Midva utrujena, pot premagana, za nama pa zanimiva izkusnja.

Ob poti sva srecala zirafe, slone in druge zivali ter videla res najbolj odmaknjene ter revne vasice. V kraje, kjer sva cakala oziroma prenocevala sva vedno prispela pozno popoldne, tako da sva se le na hitro sprehodila po mestu in vsak dan stiri dni zapored jedla riz, fizol, ter zeleno travo (mchicha), zadnji dan pa celo goveje meso, ki za spremembo ni bilo gumjasto. Ko pa sva ze mislila, da se nama je nasmehnila sreca in da bova jedla piscanca, so nama prinesli svezega - se zivega:) Zajtrki pa capate in caj.

Imela sva tudi veliko sreco, saj ni bilo dezja, sicer bi ta pot lahko trajala se vec dni.
Za nama je bila najdaljsa in natezja pot do sedaj.