Kigoma

Ko sva se se v temi odpravljala iz Kigalija proti mejnemu prehodu, nisva vedela kaksna pot je pred nama. Na mejnem prehodu Rusumu sva se enkrat placala tanzanijsko vizo, saj Ruanda spada pod srednjo Afriko in je le pripadnica skupnosti vzhodno-afriskih drzav.

In spet sva bila med tanzanijci, ki bi te''strgali'' za denar. V nabitem kombiju polnem presvicanih lokalcev naju je cakala dvourna voznja do vasice Nyakanazi, kjer naj bi ujela edini bus do Kigome.
V obcestni vasici sva spoznala lokalko Ano in na naso sreco se je mimo pripeljal avto namenjen v Kigomo. Ani ni bilo jasno, da sva ze za kombi placala pol manj kot ona in hitro sva ji dala lekcijo o dilanju in za nizko ceno smo tako dobili prevoz v udobnem avtu.
330 km po rdeci, luknjasti zemlji je trajala 7 ur in bila je noc, ko smo prispeli v mesto. Dobila sva odlicno sobo za 5 evrov ob najlepsi plazi na jezeru Tanganika.
To je najdaljse in drugo najglobje jezero na svetu, Kigoma pa najvecje in nekdaj glavno pristanisce ob njem. Mesto je znano po pridelavi ananasa, ki ga ze tezko gledava, ter razlicnih ribah, ki jih na veliko prodajajo suhe in sveze ob cestah. Zanimiv je ogled vasice Ujiji, ki je eno najstarejse naseljenih vasi v Afriki.
Kigoma je zaradi odmaknjenosti neturisticna in srecas le nekaj popotnikov in prostovolcev , malokdo pa pride sem zaradi okoliskih nacionalnih parkov Gombe in Mahale. Najin plan pa je, da od tu nadaljujeva pot proti Malawiju.

Hitro nama je postalo jasno, da bo to se zanimivo. Barka, ki naj bi vozila po jezeru vsak teden vozi zdaj na dva, zelezniska progo, ki povezuje zahodni del z vzhodom pa je pred tremi meseci odnesel plaz in jo popravljajo v afriskem tempu.

Tako nama ne preostane drugega, kot da se podava na avanturisticno pot po zahodni Tanzaniji.