Grand Baie

Ce je juzni del otoka najbolj bogat z naravo in zato pravi Mauricius, potem je sever znan kot nabolj turisticni del otoka. Grand Baie je zaliv, kjer je vse. Agencije, ki ponujajo vse vrste izletov, najboljse restavracije, soping in ogromno klubov ter casinojev. Poskrbljeno je za vsakega in za vsak zep.

Plaza v velikem zalivu ni tako privlacna, saj je polna colnov, zato pa so plaze v bliznih vaseh toliko bolj lepe. Do nekaterih je prijeten sprehod ob obali, druge pa obisces z dobrimi javnimi prevozi. Najlepse med njimi so Trou aux Biches, Pereybere, Mon Choisy in druge.
Tu sva res dala mozgane na off in vsak dan polezavala in jedla. Naredila sva si zalogo za naslednjo drzavo.

Zadnji dan pa sva spet prezivela tam, kjer sva zacela. V Mahebourgu sva spet obiskala najine stojnice z rotiji, se zadnjic spila popularno pivo Phoenix, jutri pa letiva na 4. najvecji otok na svetu.

Z motorjem po otoku

Najboljsa in najcenejsa opcija videti otok je rentanje motorja. Tudi sicer si veliko turistov vzame avto, saj so ceste urejene in dobro oznacene.

Ustavljala sva se v vaseh, si ogledala gricke sednih barv v Chamarelu, nekaj slapov, predvsem pa so naju zanimale plaze. Te so najlepse na polotoku Le Morne, kjer je tudi raj za kajtanje in srfanje, ter Belle Mare in plaze na severu. Cudovit je otok Cerfs, ki je najbolj popularen dnevni izlet. Zapeljala sva se tudi v glavno mesto Port Louis. Sprehodila sva se po prepolnih ulicah, sla v China Town ter obiskala market, nato pa mesto hitro zapustila, saj v njem vlada pravi kaos.

Sicer pa je otok zelen in posejan z nasadi sladkornega trsa, ki ga poleg caja in tobaka pridelajo in izvazajo najvec.V vecjih mestih in turisticnih krajih so veliki nakupovalni centri, kjer se dobi vse, cene pa so podobne kot pri nas.

Mauricius je znan kot drag turisticni otok, kar pa ravno ne drzi. Prenocisc je toliko, da kadarkoli prides lahko dobis sobo za ugodno ceno. Je varen in razvit in poleg francoscine vsi govorijo anglesko.
Z motorjem sva obkrozila otok, naredila preko 400km in se odlocila, da zadnji teden preziviva na severu.

Flic en Flac

Flic en Flac je eden mnogih turisticnih krajev, ki pa je zaradi prevelike pozidanosti izgubil svoj car. Ogromno je sob, hotelov in apartmajev, ki se vedno rastejo en cez drugega.

Najela sva nov apartma s tremi klimatiziranimi spalnicami, ter zanj placala le 900 rupijev, kar je 22 evrov. Bila sva v cistem centru s plazo cez cesto.
Zaradi koralnega grebena, ki je blizu obale so nekateri deli plaze polni koral. Sicer pa je plaza lepa in v tem delu otoka najmanj vetrovna. Tu so tudi najboljsi potapljaski spoti, cene pa nizje kot na potapljanjih prej.
Na otoku je najboljsa ''firma'' ministrstvo za turizem, ki zaposluje ogromno ljudi. Delavci vsakodnevno pometajo parke, grabijo plaze in skrbijo za cistoco. Na vsaki plazi so brezplacni wc-ji in ponekod tudi zari. Dovoljeno je kampiranje, zato veliko lokalcev vikende prezivi na plazi.

Po stirih dneh lezanja in spremljanju nogometa sva vzela motor ter se odpravila naokoli.

Mahebourg

Iz hladne in zurerske JA sva priletela na otocek sredi indijskega oceana. Ob prihodu od vsakega turista zahtevajo iztopno karto in podatke hotela, kar vzame veliko casa. Sledilo je pregovarjanje s taxisti saj so cene visoke, midva pa edina z ruzakom. Odpeljala sva se do najblizjega mesta.

Mahebourg je malo neturisticno mesto, kjer ljudje se zivijo pristno otosko zivljenje. Ob ponedeljkih se odvija najvecji market na otoku in privabi turiste iz celega otoka.
V Mahebourgu ni lepih plaz in dodatno jih smetijo Indijci, ki vanj mecejo darove in morje castijo ter mu pravijo "sea Ganga". Le 5km stran pa je Blue Bay, kjer so plaze cudovite, bliznji otocek Kokos pa eden najlepsih na otoku.
Edini avtohtoni prebivalec otoka je raca dodo, danes pa otok naseljuje 70% Indijcev ter africani, Kitajci, Francozi... Veliko je tudi kristjanov in muslimanov zato je zanimivo, da na tako majhnem otoku zivi toliko razlicnih ver in kultur. Med seboj nimajo komfliktov, saj se zavedajo, da je to pomembno za turizem.
Vsepovsod so hindujski templji in prevladuje indijska hrana. Na vozovih prevazajo pekoce ocvrtke, juhe ter roti in capate v katere zavijajo razlicne omake in nadeve.Veliko je slascicaren s tipicnimi sladkimi dobrotami, v lokalnih restavracijah pa se vecinoma dobi le riz ali nudli.

V mestu sva tudi videla kako posebna sluzba pobira potepuske pse, zato se morava premakniti naprej, saj sva tudi midva ze dolgo brezdomca.

Johannesburg - Ellis Park

Z brezplacnim metrojem sva se iz Pretorije pripeljala pred stadion. Tam so prevladovale ameriske zastave in tudi lokalci so vzklikali USA. Na tribunah pa nas le ni bilo tako malo, saj so okrepitve prisle prav na to tekmo. Vsi smo noreli ob rezultatu 2:0. Zal se je tekma zakljucila ob trepetanju in na koncu smo bili lahko srecni, da smo jo odnesli z izenacenjem. Sreca in veselje ob prvem mestu v skupini smo spet proslavili na VIP-u. Z dvema juznoafricanoma smo zaprli stadion in bila sta tako prijazna, da sta nas peljala v Pretorijo. Tam smo v studentskem predelu Hatfieldu, ki je zurerski plac z vec bari in diskotekami zapili tocko in zurali pozno v noc.

Upava in verjameva, da zdaj vec americanov in drugih koncno ve, kje smo mi... majhni Slovencki.

Johannesburg - Soccer City

Ce je kdo nor na nogomet, so to Argentinci. Teh je prislo v JAR verjetno najvec. Vec let varcujejo in veliko je takih, ki s 500 evri prezivijo ves cas. Pred tekmami prodajajo kape, zastave... in tudi vstopnice, da se kaj zasluzijo.

Na najvecjem stadionu sva si ogledala tekmo Argentine in Juzne Koreje. Stala sva med argentinskimi navijaci, cisto ob robu igrisca, ter skupaj z njimi navijala in pela navijaske himne. V njih prepevajo tudi o Maradoni, ki ga imajo za boga, Messija pa za kralja. Odlicna tekma in noro vzdusje med 82 tisoc gledalci je bila res pravi dogodek. Argentina je na koncu slavila 4:1 in se uro po tekmi so navijaci peli in slavili.

Po vsaki tekmi je dobro organiziran prevoz z metrojem ali busi. Ti vozijo brezplacno na vse strani in na parkirne prostore, kjer lahko gledalci pustijo avtomobile. Prijazen gospod naju je po tekmi peljal do Hyde Parka, kjer sva obiskala slovenski hotel in nase fante.

Polokwane

Prvi dan sva v Pretoriji v nakupovalnem centru hotela zamenjati voucher za vstopnice. Tam sva srecala juznoafricana, ki je preprodajal karte. Kupil jih je po ceni 140 randov, kar je bilo mogoce le za drzavljane JAR. Imel je tudi karte za naso prvo tekmo in po pogajanju sva jih kupila za 300 randov.

V nedeljo sva se s kombijem odpravila 270km severno proti Polokwane. Na poti smo prehiteli vec kot 50 avtobusov in ogromno avtomobilov nabitih z Alzirci. Ti so noro mahali z zastavami, kadili skozi okna ter se snemali in slikali vso pot. Ko sva prispela sva si hotela kupiti pivo, da bi se pred tekmo malo ogrela. To pa je postal problem, saj ob nedeljah v supermarketih ne prodajajo alkohola. Kasneje naju je prijazen lokalec peljal na drugo stran mesta, kjer smo nasli trgovino z alkoholom.

Pred stadionom je bilo ogromno alzirskih navijacev in tudi lokalci so navijali za afrisko drzavo. Kljub manjsini pa smo bili glasni tudi mi in slisali so se slovenski napevi. Tudi za Budweiserja ni bilo bojazni, saj so muslimani raje kot pili se pred dvorano zbijali celo, ter prosili Alaha za zmago.

Najina karta je bila na tribuni za drzavljane JAR a sva se se pred himno presvercala med nase navijace. Skupaj smo z glasnim navijanjem spodbujali nase fante in na koncu slavili prvo slovensko zmago. Vzdusje je bilo res noro.

Po tekmi pa s prijateljem Mihom na VIP, kjer sva po skoraj petih mesecih jedla same dobrote. Poleg pijace, ki smo jo popili so bili na koncu tako prijazni, da smo si nabrali toliko pijace, kolikor smo jo lahko odnesli. Odsli smo do Slovencev, ki so imeli najeto hiso in skupaj smo pili in pekli dolgo v noc.

Prvo slovensko zmago smo proslavili tako kot se spodobi:)

http://www.youtube.com/watch?v=GuxoCT5GTEo

http://www.rtvslo.si/zabava/iz-sveta-znanih/izberite-naj-pricesko-letosnjega-sp-ja/233804

Pretoria

Zgodaj zjutraj sva prispela na glavno avtobusno postajo, kjer so naju prvo sokirale nizke temperature. Pocakala sva, da se je zdanilo, nato pa je sledil drugi sok. Sprehodila sva se po centru mesta in spoznala, da to vec ni Afrika.

Pretoria je ena od treh glavnih mest, urejena in zelo podobna avstralskim mestom.

Na najini poti sva spoznala Chrisa, ki nama je ponudil stanovanje v centru mesta, le nekaj minut hoje od stadiona. On sicer zivi nekaj km izven v mirnem kraju Meerhof. Tam ima pocitnisko - meditacijski center, kjer sva se relaksirala po nasi prvi zmagi. Peljal naju je tudi po mestu in nama pokazal nekaj zanimivih tock, kot tudi Ernesto, ki je z nama prezivel veliko casa.

Mesto kot vsa druga v tem casu zivi za nogomet. Povsod na trgih in v parkih se dogaja in postavljenih je veliko platnov, kjer si lahko ogledas vse nogometne tekme. Verjetno najbolj noro vzdusje pa je na Fan Festih, ki so postavleni poleg vseh stadionov.

Pretoria je bila vsa rumena na dan tekme med domacimi in Urugvajem. Slisalo se je Bafana Bafana, pele so vuvuzele in vsa drzava je upala na zmago. Bilo je noro vzdusje.

Nad mestom sva bila presencena, saj nama je bil zelo vsec in ko se vrneva, ga morda obisceva se enkrat.

Maputo

Dolga pot in slabe ceste, ki jih pocasi popravljajo, so nam vzele 8 ur.

Z vsemi pripravljenimi papirji sva v ponedeljek zjutraj stala pred ambasado Juzne Afrike. Neprijazna gospa naju je gladko odslovila, ces da nama vize ne bodo izdali in naj greva domov. Sledili so trije stresni dnevi. Klicala sva na vse strani in posiljala maile. Povezala sva se z Slovenijo, Dunajem, Cape Townom in nasim prestavnikov v Johanesburgu. Dnevi so tekli, midva pa sva cakala na odgovor. V sredo popoldan je koncno prispel mail, naj se zglasiva pri sefu ambasade. Tekla sva tja in v enourni pridigi nama je pojasnil, da nama vize niso dolzni izdati. Na koncu pa se je omehcal in zaradi papirja, ki ga je dobil iz ministrstva, nama je vizo moral narediti. Iz svoje denarnice je posodil 900 randov (100 evrov) in tako so potni listi se isti dan sli naprej. Zal je res, da smo edini narod v evropski uniji, ki se vedno potrebuje vizo.

Koncno sva zadihala in lahko sva si v miru pogledala mesto. Maputo je cisto nekaj drugega, kot ostala mesta v drzavi. Moderne visoke stavbe ter prenovljene stare naredijo mesto eno najprijetnejsih afriskih glavnih mest. Ima ogromno trznic in nama najboljsa je tista z morsko hrano. Nakupis si morskih dobrot, kuharice pa ti jih pripravijo za nizko ceno.

Na ulicah srecujes na stotine ulicnih prodajalcev in zanimive so zenske , ki na plocnikih luscijo kazuje.

Sicer pa je vse v znamenju nogometa. Veliko je belcev, ki se kot midva pomikava proti svetovnemu prvenstvu.

V petek zjutraj sva iz rok sefa ambasade prevzela potni list in iz daljave se ze slisi glas Slovenija Slovenija ...

Tofo

Proti Tofu sva se peljala v udobnem avtu z italjanskim parom, ki se bolj kot potuje ukvarja s taxi sluzbo. A nama je to vseeno, saj naju je peljal od vrat do vrat.

Turisticni Tofo je najbolj popularen pocitniski kraj v Mozambiku. Sob je ogromno in lastniki so vecinoma juznoafricani. Ti imajo v lasti tudi potapljaske centre in vse je prirejeno njihovim zeljam.

Dolga pescena plaza ponuja vse vrste vodnih sportov a midva sva najbolj uzivala v podvodnem svetu, ki je res nekaj posebnega. Videla sva veliko manto ray, bele morske pse, velike zelve in ogromno vrst rib in koral. Zato ni cudno, da se tudi tu prodaja toliko morske hrane in po zelji ti jo prinesejo pred hotel. Poleg vseh dobrot iz zara, ki smo si jih pripravljali, pa zmaga vecerja z 24 jastogi in veliko kolicino vina.

V okolici so se drugi turisticni predeli, kot so Tofinho in Barra. Povsod je dolga divja pescena plaza, ki je raj za srfanje in kajtanje.

Najblizje mesto je Inhambane, ki je eno najlepsih in najstarejsih v drzavi. Ko hodis po sirokih ulicah s pisanimi nizkimi hisami in starimi stavbami se zdi kot, da si v juzni Ameriki.

V Tofu bi zelela ostati dlje, a zal morava urediti vizo za JAR. Se 500 km naju loci od glavnega mesta in spet imava odlicen prevoz z italjanskim birmanckom :)