Camiguin island

Porabila sva okoli 24 ur ter zamenjala veliko razlicnih transportov, da sva prispela na ta vulkanski otok. Takoj so naju presenetile dobre ceste in cistoca. Vse lepo pokoseno in vsepovsod kosi za ločevanje odpadkov. Takoj se vidi, da na tem otoku zivijo le kristjani, ki v casu pred Veliko nocjo, vse se bolj urejajo.

 Dobila sva veliko hisko s svojim vrtom palm, hamoki in plazo le nekaj metrov stran. Motor pa spet glavno prevozno sredstvo, ki ga v vsakem rezortu ponujajo. Tako sva veckrat obkrozila 64 kilometrski krog okoli otoka in si pogledala glavne atrakcije. Veliko je slapov, toplih in hladnih izvirov, cerkva ter drugih ostankov kolonizatorjev,  raznorazni treki na vulkane ali samo razgledne tocke na vulkanske plaze in ribiske vasice. Otok je neverejtno zelen in miren, turistov pa zelo malo. Kriminala ni in vsi so zelo prijazni. Nekaj je zapitih belcev, ki so se sem preselili. Dobi se vse in tudi hrana je dobra. Vsepovsod pecejo piscance, prasicke ali ribe med katerimi je zmagala mecarica na zaru. 

Pogledala sva si tudi White island, ki je najvecja posebnost Camiguina. Najboljsi je obisk zgodaj zjutraj, saj je veliko vecji v casu oseke. 

Kar tezko sva se poslovila od rajskega otoka in spet sva sedela na trajektu proti mestecu Balingoan. Od tam pa bus nazaj do mesta Cagayan de Oro, kjer sva si pogledala nocni market na ulici Divisoria. Vsak vikend postavijo stojnice in prodajajo vecinoma korejsko "second hand"  robo, kot tudi povsod drugje po drzavi. V mestu je zelo poznan rafting po istoimenski reki, ki pa je lanskega novembra odnasala vse med drugim tudi dva tisoc zivljenj. Prespala sva le noč in zjutraj letela nazaj v Manilo.

Davao Oriental

Still are the places...

Samal island

Ob soncnem vzhodu pristaneva v Davao, ki je poznano kot eno najbolj naseljenih mest na svetu. Mestu, ki mu pravijo tudi Durian city je dobilo ime po sadezu, ki ga prodajajo na vsakem vogalu.
Najprej na lokalni prevoz nato pa samo 15 minut voznje z barko in ze sva stala na otoku Samal. Z moto rikso sva kar nekaj casa iskala resort z lepo plazo, ki pa jo nisva nasla. Nastanila sva se v hiski ob morju z lepo urejeno okolico in mnogimi palmami.
V naslednjih dneh sva z motorjem obkrozila otok. Ustavljala sva se v vaseh in bila vesela nasmejanih ljudi, ki zivijo skromno otosko zivljenje. Palme, palme in se enkrat palme, kokos pa glavni zasluzek. Tudi lupine prekajajo in jih uporabljajo kot oglje. Obiskala sva jame netopirjev in bila prica vec kot dvem miljonom letecih podgan. To jih uvrsca v Guinesov rekord in prav zarad njih je v tem delu toliko sadeza durian, ki ga oplajajo.
Lepih plaz pa res ni veliko. Nekaj jih zavzemajo skriti rezorti, ki jih povecini obiskujejo korejski turisti drugace pa so polni le v casu filipinskih pocitnic. Belcev skorajda ni in v tem casu sva srecala le en par. Veliko je dnevnih obikovalcev iz nasproti lezecega miljonskega mesta. Zato vsi racunajo za dnevni obisk plaze in piknik prostorov. Nasla sla lepo plazo na jugu otoka in se tam skopala. Motor je glavno prevozno sredstvo, saj avtobus vozi le po tistem delu otoka, kjer je dobra cesta. Sicer pa motorji prevazajo vse zivo. Najveckrat vsaj pet ljudi, nalozijo pa tudi telicke in prasicke.

Na Samalu zivijo tako kristjani kot muslimani. Vsako nedeljo na ulicah prodajajo pecenega prasica in nobenega nic ne moti. Tudi  kot edina tujca sva z njimi stavila na petelinjih bojih in hitro dobila prijazne lokalce, ki so nama razlozili pravila igre. Takrat samo moski stavijo za njih cela premozenja in marsikdo cez  teden nima denarja niti za riz. To je pac njihova kultura in mnogi s stavami cisto podivjajo.

Tudi verskih nemirov ni vendar so nekateri deli Mindanava znani po tem. Uporniki namrec podtikajo bombe in zato turisti sem ne zahajajo v grucah. Na tem delu teh problemov nimajo ze petnajst let. So pa zato te kraji se bolj posebni in neodkriti. Ljudje so nepokvarjeni in cene so brez pregovarjanja za vse enake. 

Mount Pinatubo

Pristaneva na pomoznem letaliscu Clark v blizini katerega lezi tudi vulkan Pinatubo. Po nekaj zamenjanih prevozih sva se ustavila se v zadnjem manjsem mestu, da si nabereva denar. Tu pa le en bankomat in sto ljudi v vrsti. Vsi gledajo stanje in le redko kdo dvigne kak peso. Nekateri sploh ne znajo upravljati z masino, zato se izogneva vsaj dvo urnem cakanju ter zamenjava dolarje. Odpraviva se do vasice Santa Juliana.

Jepni do tja ne vozi, zato sprasujeva lokalce, ce je kako prenocisce, saj se je ze znocilo. Prijazna gospodicna naju povabi da prespiva pri njej, ter naslednje jutro pot nadaljujeva. Z druzino preziviva zanimiv vecer, prenociva v vrtni hiski ter se celo noc zbujava ob krikih glasnih petelinov. Po zajtrku in slovesu pa na motor do zacetne tocke, kjer dobiva jeep in si ga deliva z lokalnimi turisti. Voznja mimo rek in zanimive pokrajine, ki jo je oblikoval vulkan ob zadnjem izbruhu leta 1991. Tu zivijo tudi ljudje, ki izgledajo kot cigani a imajo urejeno solstvo in zivijo v malih slamanatih hiskah.

Dobro uro voznje potem pa ravno toliko hoje do kraterja. Vulkanske stene, znotraj pa turkizno jezero, ki vabi na prijetno ohladitev. Spet sva tudi tu srecala dva slovenca. Par s katerim sva odsla nazaj do mesta Angeles. Nekoc kraj ameriske vojaske baze, kjer je bilo "zaposlenih" na tisoce prostitutk. Tudi danes kjub zapusceni bazi mesto slavi kot st. 1. sex industrije Filipinov z polno klubi, ki svoja vrata odprejo ze ob 3 popoldne.
Ogromno je belih moskih, upokojenih vojakov, ki tu zivijo in uzivajo starost. Nekateri tudi na vozickih a z lepimi placanimi dekleti. Ta vecer sva kupila let za Davao in vecer prezivela s koroscema. Po daljsem casu spet nekaj piva in opazovanju ponorelega mesta "Angelov".

Pozno sva odsla na bus do Manile in sredi noci poletela proti glavnemu mestu otoka Mindanao.

Sandakan & Kota Kinabalu II

Zgodaj zjutraj sva se z najetim soferjem odpeljala v Sandakan. Mesto nic kaj lepse kot druga a je izhodiscna tocka za obisk Sepiloka, kjer so zavetisca orangutanov in opic proboscis. Za naju pa kraj, kjer bi v naslednjih dneh vzela barko nazaj do filipinske Zamboange. A se je zataknilo. V pisarni so nama zatrjevali, da zaradi slabega vremena na Mindanau barke ni a resnica je bila, da se je pokvaril motor. Jezna sva iskala drugo pot. Dan prezivela v restavracijah in na internetu, kjer sva iskala ugoden let.

Naslednje jutro pa nazaj tja, kjer sva pot po malezijskem Borneu zacela. Dnevna voznja z busom in dolgocasni razgledi na neskoncne plantaze palm. Vrsta palm iz katerih izdelujejo jedilno olje, bio dizel ter kozmetiko.

Malezija ima crpalisca nafte v morju in naftna druzba Petronas je najbolje rastoca. Drzava je med najdrazjimi v Aziji, razvita in z visjim standardom. Ceste so boljse kot pri nas, javni transport dober in letalska druzba Airasia je tudi malezijska.

Povratek v soncno Koto je bil kot balzam. Po vseh videnih mestih je to vendarle najlepse. Ujela sva soncne zahode, se kopala na otokih nacionalnega parka Tunku Abdul Rahman ter spet veliko jedla. Morske hrane je ogromno, tako suhe kot sveze. Prodajajo tudi morske klobase po ceni med sedemdeset in sto evri za kilogram.

Kar naj jih imajo, midva bova se malo pocakala in doma jedla t'prave domace. Se prej pa letela nazaj na Filipine, kar je verjetno boljsa izbira, kot vsaj 20 urno guncanje na barki.

Kinabatangan river

Kljub jasni razlagi, kje zeliva izstopiti so naju odlozili deset kilometrov nizje. Hitro sva dobila druzbo taksistov, ki so ponujali prevoz za seveda nerazumljivo ceno. Cene prevozov so visoke, glede na to, da liter bencina stane le pol evra. Po nekaj minutah sva dobila stop do krizisca, nato pa se prevoz s svicarskim parom. Stisnejni med ruzake smo dirkali po luknjasti cesti vse do vasice Sukau.

Iz velikih mest sva bila sredi nicesar. Le reka, nekaj lesenih hisk in ogromno ''golazni''. Zjutraj so nas zbujale ptice med katerimi so bili najbolj posebni Hornbilli. Popoldne pa na coln za iskanjem in opazovanjem tudi drugih zivali. Imeli smo sreco in videli dva orangutana ter ogromno drugih opic med katerimi so posebni proboscisi, ki zivijo le na Borneu. Tudi slonov je bilo veliko sicer malo manjse ''pritlikave vrste'' a se vedno veliki. V enem izletu sva videla vse kar sva zelela, tako da sva izpustila jutranjo turo.

Dneve sva prezivljala s hojo do "centra" vasice in po drugih poteh, vecere pa ob kartanju sredi jungle.

Sipadan

Iz Mabula sva se vracala v Semporno. Med voznjo sva se vedno razmisljala o Sipadanu. Toliko govorjenja o tem otoku, midva pa zraven in se nisva potapljala. Otok spada med pet najboljsih potapljaskih lokacij in je zadnjih deset let odprt samo za dnevne izlete. Ker je od takrat zascitena cona izdajo vsak dan le 120 dovolilnic. Seveda sva mislila, da to za naju ne drzi ampak na koncu sva imela spet vec srece kot pameti. V pisarni sva izvedela, da cakajo se na dva Avstralca in ce ne prideta v naslednji uri lahko dobiva njuno dovoljenje. Dobila sva ga, placala veliko, a vesela da greva v podvodni raj.

Naslednji dan pa plavo nebo in res nor podvodni svet. Ze na prvem potopu ogromna manta, vsaj dvajset morskih psov, prav toliko zelv in veliko drugega. Naslednji potop na lokaciji Baracuda Point pa se boljsi. Res toliko vsega, da sploh nismo vec steli. Jate barakud in papagajevk, napihovalke... ni bilo minute, da nebi videli zelve, sarka ali kaj ogromnega.

Naredili smo tri potope in se nasmejani vrnili iz najboljsega potapljaskega dneva - ever :)

Semporna & Mabul island

Z nocnim busom sva prispela v dezevni Tawau. Po sprehodu po umazanih ulicah in zajtrku na trznici sva se odlocila, da se pomakneva v Semporno. Tam pa nic drugace. Dezevalo je cel dan, mesto grdo in smrdece le trznice in prevozniki s samokolnicami. Ob morju so potapljaske firme, kjer sva stopala od ene do druge, da bi dobila dovoljenje za potop na Sipadanu. A odgovor je bil jasen. Naslednji mozen termin je cez sest dni. Odlocila sva se, da vseeno narediva nekaj potopov. Naslednje jutro smo s colnom drveli proti Mabulu. V morju plava toliko umazanije, da smo trikrat zapeli lesene dele in skoraj utrgali motor.

Na otoku je se vec potapljaskih firm, pri katerih se spanje placa skupaj z vkljucenimi obroki. Na lepsi strani otoka so tiste drazje, na drugi pa med lokalci in morskimi cigani, ki zivijo na colnih, cenejse.
Potapljala sva se na Mabulu in bliznjem otoku Kapalai. Potopi nic posebnega, razen zelv in potopljene manjse ladje, kjer se zadrzujejo vecje ribe.

Snorklala sva cisto blizu obale, kjer so korale se lepse kot na potopih in preziveta ura z veliko zelvo, ki je bila lepo slovo od otoka.

Ob kupovanju karte za avtobus pa sva spet naletela na klasicne tezave. Ko zagledajo belega se jih deset zazene vate in cena karte poskoci. Provizija je obvezna in pregovarjanje zaman. Dobro da sva nasla novo kompanijo in se s tezavo dokopala do normalne cene. V tej drzavi pac drzi, da cen ne spustijo ce tudi zato stvari ne prodajo.

Kota Kinabalu

Preko Manile sva letela na malezijski Borneo. Tretji najvecji otok si delijo tri drzave in malezijski del locita Sarawak in Sabah z glavnim mestom Kota Kinabalu. Ob prihodu naju je takoj presenetila prijaznost mimoidocega gospoda, ki nama je dal veliko informacij. Prvi vtis so bile razne vonjave iz vsepovsod. Drugo pa polne restavracije, ena poleg druge, z drugacno hrano. Mesanica kitajske, indonezijske, indijske, malezijske in se katere ter caji in prava kava. Bila sva v svetu muslimanov kjer je pivo drazje kot doma.

Zvecer se mesto se bolj napolni s stojnicami spominkov in zelo obiskana je vecerna trznica z morsko hrano, ocvrtki in juhami.

Nedeljsko jutro pa so ulico Gaya, kjer je vecina poceni prenocisc, ze ob 6h zjutraj spremenili v nedeljski market, podoben tistemu na Salamanki v Tasmaniji.

Kota Kinabalu je za Azijo razvito mesto z urejenimi predeli, modernimi mosejami, stolpnicami, trgovinskimi centri in tudi tistimi umazanimi predeli. Slavi po lepih soncnih zahodih a jih zal je zaradi oblacnosti nisva videla.

Kljub muslimanski veri so po mestu bari in klubi z zivo glasbo. Zenske so svobodnejse in veliko se jih ne zakriva. Vendar vseeno zmagajo filipinski lady-boyi, ki z dolgimi nogami in minicami drazijo moske zbijalce.

Ker o Sabahu nisva vedela veliko, sva bila prvi dan sokirana, ko so vsi govorili le o organiziranih turah. Cene so bile evropske in za vec stvari zahtevajo posebno dovoljenje. Popularen trek sva tako takoj crtala iz plana, saj dvodnevni vzpon na Mt. Kinabalu stane od 600 do 800 ringitov.

Imamo pac prevec lepih gora doma. :)