Zgodaj zjutraj sva se z najetim soferjem odpeljala v Sandakan. Mesto nic kaj lepse kot druga a je izhodiscna tocka za obisk Sepiloka, kjer so zavetisca orangutanov in opic proboscis. Za naju pa kraj, kjer bi v naslednjih dneh vzela barko nazaj do filipinske Zamboange. A se je zataknilo. V pisarni so nama zatrjevali, da zaradi slabega vremena na Mindanau barke ni a resnica je bila, da se je pokvaril motor. Jezna sva iskala drugo pot. Dan prezivela v restavracijah in na internetu, kjer sva iskala ugoden let.
Naslednje jutro pa nazaj tja, kjer sva pot po malezijskem Borneu zacela. Dnevna voznja z busom in dolgocasni razgledi na neskoncne plantaze palm. Vrsta palm iz katerih izdelujejo jedilno olje, bio dizel ter kozmetiko.
Malezija ima crpalisca nafte v morju in naftna druzba Petronas je najbolje rastoca. Drzava je med najdrazjimi v Aziji, razvita in z visjim standardom. Ceste so boljse kot pri nas, javni transport dober in letalska druzba Airasia je tudi malezijska.
Povratek v soncno Koto je bil kot balzam. Po vseh videnih mestih je to vendarle najlepse. Ujela sva soncne zahode, se kopala na otokih nacionalnega parka Tunku Abdul Rahman ter spet veliko jedla. Morske hrane je ogromno, tako suhe kot sveze. Prodajajo tudi morske klobase po ceni med sedemdeset in sto evri za kilogram.
Kar naj jih imajo, midva bova se malo pocakala in doma jedla t'prave domace. Se prej pa letela nazaj na Filipine, kar je verjetno boljsa izbira, kot vsaj 20 urno guncanje na barki.
Ni komentarjev:
Objavite komentar