Z nocnim busom sva prispela v dezevni Tawau. Po sprehodu po umazanih ulicah in zajtrku na trznici sva se odlocila, da se pomakneva v Semporno. Tam pa nic drugace. Dezevalo je cel dan, mesto grdo in smrdece le trznice in prevozniki s samokolnicami. Ob morju so potapljaske firme, kjer sva stopala od ene do druge, da bi dobila dovoljenje za potop na Sipadanu. A odgovor je bil jasen. Naslednji mozen termin je cez sest dni. Odlocila sva se, da vseeno narediva nekaj potopov. Naslednje jutro smo s colnom drveli proti Mabulu. V morju plava toliko umazanije, da smo trikrat zapeli lesene dele in skoraj utrgali motor.
Na otoku je se vec potapljaskih firm, pri katerih se spanje placa skupaj z vkljucenimi obroki. Na lepsi strani otoka so tiste drazje, na drugi pa med lokalci in morskimi cigani, ki zivijo na colnih, cenejse.
Potapljala sva se na Mabulu in bliznjem otoku Kapalai. Potopi nic posebnega, razen zelv in potopljene manjse ladje, kjer se zadrzujejo vecje ribe.
Potapljala sva se na Mabulu in bliznjem otoku Kapalai. Potopi nic posebnega, razen zelv in potopljene manjse ladje, kjer se zadrzujejo vecje ribe.
Snorklala sva cisto blizu obale, kjer so korale se lepse kot na potopih in preziveta ura z veliko zelvo, ki je bila lepo slovo od otoka.
Ob kupovanju karte za avtobus pa sva spet naletela na klasicne tezave. Ko zagledajo belega se jih deset zazene vate in cena karte poskoci. Provizija je obvezna in pregovarjanje zaman. Dobro da sva nasla novo kompanijo in se s tezavo dokopala do normalne cene. V tej drzavi pac drzi, da cen ne spustijo ce tudi zato stvari ne prodajo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar