El Calafate

Calafate je eno najbolj turisticnih mestec v drzavi. Pred 10 leti se je z odprtjem letalisca turizem še povecal in tudi vedno več ljudi se preseljuje sem. Glavna ulica ponuja vse mogoče in cene so dražje kot pri nas. A za mnoge turiste denar ni ovira, saj se 80 km od tu nahaja ena najvecjih atrakcij v Argentini. Pogledala sva si sloviti ledenik Perito Moreno, ga opazovala z ladjice in tudi iz mnogih urejenih razgledov. Res je neverjeten obcutek kot imaš pred seboj 60 metrov visoko ledeno steno. Ledenik ves cas poka in zanimivo je opazovanje lomljenja ogromnih ledenih kosov, ki padajo v jezero Argentino.

Nepozaben dan sva zalila skupaj z Japoncem Tako in se sredi noči spet usedla na avtobus proti mestu Rio Gallegos.

El Chalten

Vzela sva avtobus coche cama (postelja) in cakalo naju je 26 ur voznje do El Calafateja. Vedno bolj smo se pomikali juzno vec je bilo praznine. Vozili smo se mimo mnogih crpalisc nafte in do vecera prispeli do obmorskega mesta Comodoro Rivadavia. Od tu pa se celo noc do mesta Rio Gallegos, kjer smo zjutraj zamenjali bus do El Calafateja. V mestecu sva prezivela le nekaj ur in se odlocila, da se še isti dan premakneva v vasico El Chalten, ki lezi v blizini jezera Viedma.

Zjutraj sva se zbudila v jasno jutro in podala sva se proti nacionalnem parku Los Glaciares. Ustavljala sva se ob vecih jezerih in razglednih tockah in imela nore poglede na na verigo hribov Fitz Roya. Popoldne se je pooblacilo a sva se vseeno povzpela do Lagune de los Tres. Vrnila sva se nazaj in nasla koco za plezalce. Odprla sva slavni Fernet in si odpocila po naporni hoji. Mimo sta prisla tudi makedonski par in skupaj smo nazdravili na bivso Jugo, na prvo srecanje turistov iz te drzave in na njen uspeh. Ona je nekaj dni nazaj kot prva Makedonka stala na vrhu Aconcague.

Prespala sva v kampu in se zjutraj odpravila proti gori Cerro Torre. Bilo je oblacno in zacelo je rositi, tako da sva se z drugimi pohodniki vrnila nazaj v vas. Mnogo turistov je zaman cakalo v vasici, saj je bila napovedan dez za naslednje tri dni. Lokalci so nas tolazili, da to je Patagonija jezni turisti, ki so se prestavlali po sobah in barih pa so rekli, da je to Puta-gonija:)

El Bolson

Zjutraj sva se na postaji v Barilocheju dobila z Mihom in kupila karte proti El Bolsonu.

Dobri dve uri in ze sva bila v malem hipijevskem mestecu na severu Patagonije.

Bolson je znan kot center artesanije, pridelovanja sadja in po pivovarnah. Takoj sva morala to poizkusiti se posebej pivo z okusom cilija ter z okusi razlicnih vrst sadja. Mimo sta prisla spet kolega Argentinca in skupaj smo morali nazdraviti ponovnem srecanju. Povabila sta naju zraven in odpravili smo se po okolici tega zelenega mesteca. Pogledali smo si reko Azul, slap in hribcek, kjer je znana tocka Cabeza del Indio odkoder je najlepsi razgled na dolino.

Naslednji dan sva na hitro preletela popularno in drago trznico artesanije in se odpravila na maratonsko voznjo v osrcje Patagonije.

Bariloche

Bariloche je najbolj turisticno mesto v Argentini. Lezi ob jezeru Nahuel Huapi in tudi nacionalni park se tako imenuje. Mesto obdajajo visoki hribi, jezera in gozdovi, tako da sem se pocutil kot v Sloveniji. Ponujajo vse vrste aktivnosti, ki pa zaradi mnogih domacih in tujih turistov niso poceni. Pozimi zapade veliko snega in sem prihajajo smucarji iz celega sveta.

V centru mesta je velika turisticna ponudba predvsem restavracij z ogromnimi zrezki in cokoladnice, ki so znane po vsej drzavi.

Naredil sem popularen trek Circuito Chico, kjer sem hodil med mnogimi jezeri, samotnimi zalivi s pogledi na gore in divjo pokrajino. Popoldne sem spoznal argentinski par in skupaj smo z avtom odkrivali se bolj odmaknjene kraje, si kuhale mate in uzivali v soncnem dnevu.

Pogledali smo si tudi Colonia Suica, ki je prva naseljena od Svicarjev. Vse hise so lesene in lepo urejene v gorskem stilu.

Izkoristili smo dolg poletni dan in dostavila sta me nazaj v center mesta. Naslednje dni sem prezivel po mestu in drugih plazah, spoznal Hrvata, ki potujeta z motorjem od Ushuaije do Aljaske in cakal, da pride juznoafriski prijatelj iz Ljubljane.

Isla Chiloe

Spet dolga voznja do mesta Puerto Montt nato pa trajekt in spet bus do glavnega mesta Castro.
Otok Chiloe je znam po mnogih lesenih cerkvah, zanimivih ljudeh, ki verjamejo v carovnistvo ter po nori naravi. Vsepovsod prodajajo izdelke iz volne in tudi morske hrane je ogromno. Prodajajo tudi ogromen cesen in alge, ki so tudi eden od zasluzkov otoka. Iz njih izdeluje sampon za lase iz njih kuhajo juhe in jih dodajajo kot prilogo k hrani. Nisem jih poizkusil sem pa testiral vec vrst skoljk, ki jih pripravljajo surove z cebulo in limono.
Pogledal sem tudi druge kraje po otoku med katerim mi je bila najbolj vsec vasica Cucao. Tam je tudi nacionalni park, ki ga obdaja jezero in morje. Ogromno je cilenskih turistov med njimi so predvsem mladi, ki uzivajo zadnje dni solskih pocitnic. Tudi sobe so povecini zasedene, saj se ta vikend odvija najvecji dogodek v letu.
Priredili so festival tipicne hrane, muzike in artesanije. Jedel sem odlicnega jagencka, mesano morsko hrano, ki jo pecejo v zemlji ter raznorazne sladice.
V nedeljo je bil zadnji dan te prireditve mene pa caka celodnevna voznja med vulkani in jezeri nazaj v argentinsko Patagonijo.

Santiago de Chile

Le dve uri voznje stran od morja lezi glavno mesto Cila. V ogromnem Santiagu zivi kar tretina 17 miljonskega naroda. Dobil sem posteljo v 6 nadstropju hostla na slavnem trgu Plaze de Armas cisto v centru mesta. Povzpel sem se na bliznji gribcek San Cristobal in imel ragled na vse strani mesta . Obdajajo ga zasnezeni Andi in tudi popularna smucisca kot je Valle Nevado se nahajajo tukaj.
Pogledal sem si tudi druge znane stavbe kot so palaca Moneda, veliko katedral, trgov in parkov. Vse je lepo urejeno in cisto, cene pa visje kot v Argentini, saj je Cile ena najbolj razvitih drzav Latinske Amerike.
Vse se odpira sele po 9 uri in takrat mesto zazivi. Po ulicah srecas mnogo Perujcev, ki delajo slabsa dela, prodajajo po ulicah in trznicah. Veliko je hitre prehrane, kar je vidno po mnogih okroglih Cilenkah. Poizkusil sem hladen marelicen kompot z zrni, ki ga prodajajo na vsakem vogalu in mu pravijo Copihue.
Vroce glavo mesto sem hitro zapustil, se stlacil v nabito poln metro in se peljal do avtobusne postaje.

Valparaiso & Viña del Mar

Mejni prehod lezi nad 3 tisoc metri in dobro me je treslo, ko sem stal v vrsti za pregled prtljage. Takoj sem vedel, da ima ta drzava red in drugacne zakone. Vse so nam pregledali, saj je prepovedan vnos hrane, sadja, lesa... ma skoraj vsega. Na koncu so nas se postavili v vrsto in se pes nam je rocno prtljago prevohal. Po dobri uri smo se ze spuscali po strmi ovinkasti cesti. Spremljali so nas vinogradi, sadovnjaki in prazna pokrajina. Popoldne sem prispel v pristanisko mesto Valparaiso.
Povsod stare kolonialne stavbe, parki in hise razmetane po vecih gricih.
Valparaiso je bilo glavno pristanisce vse do odprtja panamskega kanala leta 1914. Tudi danes je pomembno pristanisce in tudi cilenska vojaska mornarica je zasidrana tukaj. Po mestu prodajajo ogromne kolicine sadja, zelenjave in morske hrane. Najvec je rib in skoljk, jedo pa tuki morske jeze. Glavna trznica je znana kot najboljsa izbira za poizkusino morskih dobrot. Jedel sem ribe in mesanico morskih sadezev, ki ji pravijo paila marina. Tudi nocnega zivljenja ne manjka. V boemskem predelu mesta sem z lokalci sprobaval razna piva in jih poslusal pri petju karaok. Cilenci ga radi pijejo in mladi se vecinoma oblacijo v crno. Skoraj vsak ima na majici kak napis metal ali rock skupine. So tudi pravi hazarderji in avtomate vidis povsod. Tudi v mesnicah, slascicarnah ali v cakalnici avtobusne postaje.
Zanimiva je voznja z muzejsko leseno vzpenjaco in elektricnim trolebusom , ki vozi po centru mesta. Tudi mini busi vozijo dan in noc tako, da sem se veckrat odpeljal v najbolj turisticni obmorski kraj.
Viña del Mar je znan kot eden najvecjih resortov Juzne Amerike. V casu poletnih pocitnic so bile plaze in hoteli polni in nocnega zivljenja ni manjkalo.
Obiskal sem slavni kazino, si pogledal ulico zabave... zal pa se mi mudi naprej. Zamudil bom festival Viña, kjer bo veliko znanih skupin in med njimi tudi Sting. Pac vse ne gre:)

Mendoza

Mendoza je poznana kot ena najvecjih vinskih pokrajin in slavni Malbec je ponesel ime po vsem svetu. Pod visokimi Andi se razprostirajo kilometri trt in vinskih kleti, ki jim pravijo bodege.

Dneve sem prezivljal s ponosnimi in zavednimi Slovenci, ki tukaj zivijo ze vec kot 60 let. Zelo lepo ohranjajo naso kulturo, se zbirajo ob nedeljskih masah in pevskih vajah ter prirejajo igre in proslave za praznike. Pokazali so mi slovenski dom in park, ki je urejen s nasimi motivi in me tudi peljali po najbolj poznanih tockah mesta in okolice. Pogledali smo si tudi kleti, ki pa jih je vedno vec v lasti tujcev. Vecinoma Francozi in tudi drugi kupujejo ogromne povrsine, urejajo in nasajo nove trte. Pridelujejo na miljone litrov vina ter ga izvazajo po vsem svetu. V Mendozi je tudi veliko Bolivijcev, ki pridelujejo sadje in zelenjavo in za majhnen denar delajo v vinogradih. Zanimivo pa je, da vec kot vina pridelajo cesna, ki ga izvazajo v Brazilijo.

Po domaci hrani in dobrem vinu sem zapustil Mendozo in se odpeljal proti goram in znanim smuciscem. Eno od njih je tudi Penitentes, kjer stoji slovenska planinska koca. Imel sem tudi razgled na najvisji vrh Amerike- Aconcagvo 6962m, nato pa sem ze pripravljal dokumente na cilenskem mejnem prehodu Las Cuevas.

Cordoba

Dolga voznja na sicer udobnem busu je trajala 19 ur in po 1200km sem prispel v drugo najvecje argentinsko mesto.

Cordoba je studentsko mesto, mesto cerkva, muzejev in nocnega zivljenja. Po starem delu je ogromno sladolednic, picerij in pekarn, ki pecejo tudi slavne empanade. Vse to so sem prinesli Italijani , ki jih je v Argentini priseljenih najvec. Po cestah vozijo vecinoma stari muzejski avtomobili, ki si jih lahko videl pri nas pred mnogimi leti. Ne dajo veliko na "pleh"zato pa ne sparajo drugod sploh po restavracijah in barih, ki so podnevi in ponoci vedno polni. Cene so zaradi sibkega dolarja cenejse kot pri nas, cene prenocisc pa so se zadnjih petih letih podvojile.

Na glavnem trgu San Martin vsako soboto prirejajo plese tanga, raznorazni umetniki po ulicah poizkusajo zasluziti kaksen peso, drugi pa vse vikende na pes coni prodajajo razno kramo.

Ce se hoces odmaknit od mestnega vrveza je dobra izbira park Santimento ali kaksno odmaknjeno mestece. Odlocil sem se, da si pogledam popularno vasico La Cumbre, ki je dve uri odmaknjena iz mesta. Tam ponujajo skoke s padalom, jahanje konj., kolesarjenje... ali samo hoja po zanimivi pokrajini.

Po vikendu v Cordobi me spet caka nocna voznja in pricakovanje po srecanju z nasimi Slovenci v Argentini.