Kaziranga national park

Vse poteka kot po tekočem traku, saj sva v Tezpuru imela res srečo, ker sva stala direkt zraven avtobusa, ki pelje proti Kazirangi. Zato sva samo preložila nahrbtnike in si med tem ko smo čakali v bližnji restavraciji privoščila, kaj drugega kot riž =) Že med vožnjo lahko čez okno opazujeva eno-roge nosoroge. Prispeva v vas Kohora in še preden se dobro razgledava naokoli, naju že nekdo povabi v njegov hostel. Sprejmeva in ni nama žal. Zvečer se odločiva za safari z džipom za naslednji dan in si ogledava vasico. Na marketu odkrijeva fajn restavracijo, kjer dobiva zanimive ocvrtke, dobro poroto, čaj in krof...zraven si nareževa sveže zelenjave, ki jo za par centov nakupiva pri sosedu na stojnici. Pri vsem cvrtju prav paše nekaj svežega zraven. Naslednji dan, imava žehto, še zadnjič operem vse cunje in tako zasedeva celo streho, kjer sušiva vse od spodnjih hlač pa do rjuh, ki so nama dobro služile celo pot. Ko se zvečeri, tik pred sončnim zahodom gremo še z dvema paroma na safari. Ob poti po kateri se lahko vozimo vidimo pretežno srnjad, ptiče, indijsko divje govedo, slone, želve in eno-roge nosoroge, vendar zgolj od daleč. Ko se vrneva spoznava starejšega francoza, ki je že celo življenje popotnik in ima za povedat veliko zanimivih zgodb, tako da nama čas do najinega avtobusa hitreje mine. Zgodaj zjutraj prideva ponovno v Guwahati, kjer naletiva na enega super voznika muslimanske veroizpovedi. S svojo dolgo kozjo brado, kapo, belo tuniko in zašiljenimi čevlji spominja na smrkca. Točnost je lepa čednost in tako odrinemo po mojem prvič ob takšni uri, kot nama sprva reče. Med potjo dva fanta pošteno izpraznita kar imata v želodcu, kot običajno, kar čez šipo vendar je voznik s tem precej nezadovoljen. Ustavi se in reveža, ki jima je že tako slabo pripravi do tega da počistita vse kar se je oprijelo šipe.

Bomdila

Prvič sediva spredaj pri vozniku, tako da sva zdaj probala vse pozicije. Šofer je smešen z dvema dolgima nohtoma na roki-mezinec in kazalec, enega ima še namazanega na rdečo. Vmes imamo gumi defekt in na dveh delih pademo v roj čebel. Vožnja je zanimiva tudi zato, ker se peljemo skupaj še s tremi saduji, ki se odpravljajo na zaključek Lossarja v Dirang. Zaradi dolge vožnje nazaj pozno pristaneva v Bomdili iz katere sva planirala da bi šla kar naprej za Tezpur. Ura je pozna in vsi prevozi so že šlo mimo; poizkusiva s štopanjem pa nič pametnega ne dobiva. Pri nama pa se ustavi starejši urejeni gospod, ki je očitno malo pregloboko pogledal v kozarec. Zunaj vije mrzel veter in počasi se že mrači, tako kot meni pred očmi, ker si želim le malo miru in nekam na toplo. Možakar nama krajša čas, ko stojiva ob cesti in še upava na kakšen prevoz, vendar so že vsi zgodnji prevozi zdavnaj šli mimo. Soba je mrzla in obljubljena topla voda je ledena. Zgodaj zaspiva oblečena kot polha.

Tawang

Vzpon čez prelaz Sela Pass / Se La na okoli 4267 m nama zaradi slabe ceste, razmajanega džipa v katerega se nabaše 15 ljudi vzame kar nekaj časa. To je glavna cesta, ki povezuje Tawang z ostalo Indijo. Je pa lepo doživetje, ker se na vrhu ustavimo in imava čas da ujameva nekaj zimskih utrinkov na taki višini. Peljemo se tudi mimo Sela Lake/ Paradise Lake. Nebo je modro in sonce je močno, višino se tudi občuti. Vse naokoli ob poti je polno vojske s svojimi bazami.

Tawang je znan po samostanu, ki je največji samostan v Indiji in drugi največji v Aziji, takoj za Potala Palace v Lhasa, Tibet. Knjižnica v samostanu ima dragocene stare zapise, predvsem Kangyur in Tengyur. Samostan ima pod okriljem 17 Gomp v regiji. Dolina mesta Tawang je pomemben sedež Mahayana Budizma.

Zaradi praznovanja Lossarja je vse zaprto in tudi mesto deluje precej mrtvo, saj vsi praznujejo z domačimi po svojih hišah. Sprehodiva se po mestu, do samostana in skušava meditirat, ker sva kar utrujena psihično in fizično. Notri v samostanu je mrzlo, tako da sva raje zunaj na soncu. Zaželiva si dobre , domače juhice, vendar jo zaman iščeva po mestu za to se morava sprijazniti z makaroni oziroma talijem. Popoldan se udeleživa prireditve na trgu, kjer se predstavijo folklorne skupine z različnimi plesi iz različnih regij. Za kondicijo se povzpneva do kipa Bude, ki ga šele postavljajo na vrhu hriba. Je pa ogromen in natančno zastavljen.
Sprehodiva se do hiše Urgelling Monastery, kjer se je rodil šesti Dalai Lama.

Vreme se je potem kmalu skisalo in naslednji dan je bilo kar depresivno, mrzlo, s tem da sva že vse videla. Ker pa nimaš izbire oziroma ni nobenega prevoza sva se pač morala kratkočasiti.

Dirang

Zamenjava nekaj prevozov vse do glavne ceste North Lakmipur - Tezpur. Takoj ko prideva iz rikše najdeva pravi avtobus za naprej, s katerim se voziva še 3 ure. Najdeva prenočišče v kraju Balipara, kjer naju sprejme fant, ki deluje ponižno in ustrežljivo, kasneje pa pride trkat na vrata in tožit, da ima njegov oče naslednji dan operacijo ledvic in če mu pomagava. Zvečer jeva najboljše momose na celem potovanju in kasneje hitro ugasneva.

Zgodaj zjutraj pa spet v akcijo na Tata sumo jeep, ki ga zelo hitro dobiva. Gre direktno do Tawanga midva pa se ustaviva na dobri polovici in se izogneva 15 urni maratonski voznji.

Dirang je lepo hribovito mestece, ki se deli na novi in stari del. Tu živijo Mompa people. Po okoliških hribih je veliko gomp in vsepovsod so razprostrte tibetanske zastavice. V tem času, ko sva midva tod naokoli ljudje ravno praznujejo Lossar-tibetansko novo leto. Vse je v prazničnem vzdušju in posledično je zaprtih veliko restavracij in trgovinic. Po ulicah pokajo petarde. Ljudje so umirjeni in gostoljubni, večkrat naju povabijo v hiše in nama ponudijo praznične dobrote ter proseno vino. Sva tudi glavna atrakcija na tradicionalnih plesih, kjer nama nalivajo in dolivajo vino ter naju kot tudi druge posipavajo z moko.

Ogled toplih izvirov, malo ven iz mesta…oba se veseliva namakanja v topli vodi, vendar ko prideva do tja, se samo zgroziva. Vse naokoli je dokaj umazano in neurejeno...tam se kopa nekaj mladih in zares me ne mika več kakršno koli namakanje. Voda je topla, to pa je tudi vse. Razočarana se vrneva ob reki nazaj in v mestu tudi ni veliko izbire glede hrane, zato se morava sprijazniti le z ekstremno mastnimi makaroni, zvečer pa se že veseliva najine zelenjavne solate (paradižnik, zelje, repca, korenje). Naslednji dan se odpraviva na izlet v Old Dirang, kjer srečava prvega turista...francoskega fotografa, ki raziskuje in preko fotografij sestavlja zgodbo o mešanici budizma in šamanizma. Izveva da tu ljudi pokopajo tako, da jih razkosajo na 108 delov in vse kose vržejo v reko, kjer naj bi po njihovem verovanju pokojni našel svoj mir.

Krajši vzpon do bližnje gompe in kramljanje pri eni družini, ki nama poleg novoletnih slaščic (podobnih flancatom) in čaja postreže še z domačimi mandarinami. Ljudje so res zakon.

Itanagar

Vsa v pričakovanju zgodaj vstaneva, pozajtrkujeva sadje in se odpraviva proti 12 km oddaljenem Itanagarju, ki  je prestolnica Arunachala. Ime je dobil po trdnjavi iz opek – Itafort, ki predstavlja osrčje mesta. Nahrbtnike pustiva v restavraciji ob cesti, kjer popijeva čaj in narediva načrt za popoldan, ko naj bi štopala naprej. Na karton napiševa ime mesta kamor sva namenjena. Zaradi prihoda Modija (Narendra Modi Prime Minister of India) so vse linije avtobusov za en dan prekinjene iz mesta i obratno. Proti parku, kjer naj bi se odvijala prireditev se že odpravljajo množice ljudi. Tam se zbirajo tudi plemenci iz različnih regij Arunachala. Vsaka skupina ima drugačno nošo. S pomočjo Matjaževe novinarske kartice( Journalist from London ) se »prešvercava« notri skozi vhod za novinarje in tako lahko imava pri sebi fotoaparat, vodo in svinčnike. Pogledajo samo novinarsko izkaznico, mene pa ponovno pustijo pri miru...ta dan sem tam Matjaževa žena in pomočnica. Takoj sodiva med pomembne goste. V miru se lahko sprehodiva še čez sejem, kjer so razstavljene in prestavljene različne regije, noše, nakit, živali, rastline, športi, hrana…potem pa sva vodena s strani varnostnikov vse do mesta, kjer so novinarji. Matjažu še enkrat pregledajo fotič; glede na to kdo sva v resnici in kako sva prišla do tega mesta, je varnost in organiziranost res na vrhuncu. Ko pride Modi je cela ceremonija in ljudje so opazno vzhičeni, ko se le prikaže in jih nagovori. Na ta dan otvori odprtje nove povezave vlaka med Naharlagunom in Delhijem. Potem sledijo še ostali govori pomembnih zbranih mož tam na odru pred nami. In šele na koncu sledi sprevod vseh plemencev.  Ko odide Modi, se množica razgubi; nama se tudi mudi na pot, še posebej, ker bi rada ujela kakšen prevoz ven iz gneče, ki je nastala na cesti. Med stoječimi avtomobili na čakava tudi midva in upava da  se naju kdo usmili..

Naharlagun

Iz hribovite doline se ponovno spustiva nižje do Naharlaguna (350 m nadmorske višine)da bi doživela State Hood day Arunachal Pradesh, ko se bodo predstavila vsa plemena iz vseh regij te severne drzavice. Prespiva eno noč, ker se zaradi nadaljevanja poti in državnega dogodka tako odločiva. Zvečer sva po dolgem času ponovno povezana s svetom, internet je hitrejši kot doma. Sprehodiva se po tržnici, ki ji kar ni konca in kupiva še ananas za zajtrk, pa nutello za čapate. Vožnje z jeepi so res utrujajoče in zvečer sem kot cunja. Greva še na večerjo v bližnji lokal, kjer mi paše samo nekaj zelenjavnega in zato naročim riž z zelenjavo. Kar mi prinesejo je vse prej kot nekaj lahkega; riž je že tako narejen na maslu potem pa je še začinjen s sladkimi rozinami, kažuji in popečeno zelenjavo. Sredi noči, ko že zaspiva pa se na hodniku sliši glasno trkanje in kričanje: »Police!!« Tudi midva prideva na vrsto, očitno. Odkleneva vrata in notri vstopi nekaj oboroženih policistov. Zahtevajo dokumente, vendar zgolj od Matjaža…čudno, kakšna kontrola in predvsem kakšna budnica...vse zaradi prihoda Modija jutri…Prihaja Nodi, Nodi…Nodi…Modi je prišeeeel =)

Ziro valley

Pol poti se prevoziva stlačena kot ponavadi v lokalnem jeepu, ob prvem stopu pa naju očitno zapazi en bogatejši bančnik iz Daporija, ki potuje v najino smer in tako naju njegov voznik povabi, če greva zraven. Sicer imava zadaj veliko prostora, me pa zaradi tega toliko bolj razmetava po luftu in posledično občutim bolečino v križu. Ob poti kupiva kivi, ki tukaj na tem področju uspeva. Gojijo ga podobno kot pri nas vinsko trto.

Ne vem kakšna smola se naju drži in sreča obenem. V vsakem novem kraju naju prvi dan pričaka deževno in oblačno vreme. Cene pa uspešno zbijava. Matjaž je dokazano pravi mojster. Pri tem mu sigurno pomaga njegov trmast karakter. Na hribčku umaknjeno malo stran od glavne ulice najdeva Arunachal Guest House, ki se izkaže za najboljšo izbiro v mestu. Možakar v sosednji sobi nama vsako jutro dovoli, da pri njemu točiva toplo vodo, tako da si lahko sama pripravljava Ginger-lemon-honey tea; poleg sadnih zajtrkov in večernih solat.

Ziro leži na višini 1523 m in se deli na »old« and »new« Ziro. Hapoli town je del mesta, in gre za staro poimenovanje. Za mesto je značilna prijetna klima poleti. Pokrajina je slikovita, po okoliških hribih porasla z zelenimi gozdom borovcev. Povsod vmes pa so rečice in v številnih terasah obdelana riževa polja. Kandidira za UNESCO seznam svetovne kulturne dediščine. Ziro je dom Apatani /Tanii plemen. Prevladujejo Donyi – Polo, krščanstvo in Animizma religija in tudi nekaj je hindujcev s katerimi smo praznovali ''shiva rathri''...rojstni dan boga Šive.

So zelo posebni med plemeni in še posebno zanimive in očarljive so starejše ženske. Za njih je značilna barvita dodelana obleka, preprosta in v stilu. Tetoviranje in vstavljanje čepov v nosnici je bila dolgoletna praksa med ženskami, ki pa se v sedanjosti opušča.

S tetovažami na obrazi in obročki v nosnicah pripravljajo riževa polja, saj počasi prihaja čas sajenja. Polja ustvarjajo lepo sliko, če jih pogledaš od daleč. Utrjena so z zemljo/blatom. Ti trdni zidovi vmes so kot mejniki, obenem pa služijo tudi kot poti. Tudi midva se en dan prepustiva hoji med polji, kjer se brez cilja izgubljava in ob tem srečujeva zanimive ženice in doživljava utrip vaškega življenja. Na hribčku tam nekje vmes, kjer so tudi grobovi, sva naletela na nekakšen obred, ko je skupina moških z vaškim šamanom na čelu ubila kravo. Mišice na prerezanem vratu še vedno utripajo. Z njeno krvjo so premazali skulpture na daljših in krajših palicah, na katerih so med posušenimi klasi žita tudi prazne lupine jajc. Menda služijo za srečo. Kravi odtrgajo spodnjo čeljust in jo obesijo tam vmes. V manjši hišici eden izmed njih v bambusovih palicah peče svežo kri in tudi midva degustirava njihovo specialiteto. Poleg krvi pripravijo  tudi pečene piščance, ki so precej suhljati, sprašujem se koliko mesa bodo sploh imeli od njih. Ker nihče ne govori angleško, lahko samo ugibava čemu je ta obred in kaj točno predstavljajo vsi prisotni elementi. Nekaj časa še komuniciramo z gestami, potem pa se odpraviva počasi nazaj..mimo templja Donyi-Polo, posvečenega domnevno za dobro letino. Že sva nazaj v vasi, ko srečava borce, ki se s kravo vrnejo v hišo in tam podelijo piščance med družino; eden izmed njih ob strani pleše in v petju moli, ostali pa zunaj režejo ostanek krave na kose. Stare hiške predvsem v okoliških vasicah, ki so zelo popularne za ogled, so še vse lesene na kolih v enakem stilu. Pred njimi so postavljene skulpture na palicah s praznimi lupinami jajc.

Pri  hindujski družini, ki ima trgovinico z oblačili si kupiva tople podhlače in majico, ker poslušava, da je v Tawangu, kamor se odpravljava zelo mrzlo. Zato se je potrebno obleči temu primerno. Že tukaj nižje naju zebe v sobah, kjer se grejeva le z električnim grelcem, ki med drugim postane tudi najin toaster.

Daporijo

V lonleyu prebereva, da je to najbolj umazano in neprijetno mesto, če ni nujno potrebno se ni za ustavljat ali zgubljat časa tam. Midva pa sva namenjena ravno tja…pride nama na pot in tako tudi nimava izbire. Pot do tja pa se že začne zanimivo. Iz Mechuke najprej sedem ur nazaj do AAlo-ja, kjer najprej planirava da bova prenočila v najinem že znanem hostlu pol zvezdice, kjer lastnik in ostali pobi veselo gemblajo in se sploh ne pustijo motiti. Midva pa se malo pozanimava in dobiva prevoz, povezavo do Daporija s tem da morava najprej z avtobusom tri ure do Basarja in tam naj bi šele okoli polnoči ujela avtobus via Daporijo. Okoli osme ure prideva do te vasice, kjer se že vse zapira. Ujameva le še eno trgovino, kjer nama na najino željo še postrežejo čaj in naju seznanijo da nimava druge izbire, kot da počakava zunaj na postaji. Odločena da ne bova tam v temi zmrzovala, poiščeva policijsko postajo, kjer dežurnemu policistu opiševa situacijo in prosiva, če lahko nekaj ur prevedriva na postaji. Očitno naju ne razume prav dobro in tako pokliče šefa, ki naju popiše in izpraša, potem pa odobri najini prošnji. Čeprav ni nič kaj bolj toplo ali udobno tam notri si vsaj zobe umijeva in potem vsak na svojem stolu sključena zadremava. Hvala bogu za tople deke, ki sva jih kupila v Rishikesh-u!! Kolega policist se ne pusti motiti in tam zraven naju spi v postelji, drugi pa gleda televizijo. Enkrat vmes pride še tretji moški in me nekaj sprašuje, zaspano mu odgovarjam zakaj sva tu in kam greva potem izgine in ravno ko me zmanjka priteče nazaj in naju začne glasno buditi, da je avtobus tu in naju čaka…vsi trije tečemo navzdol do križišča, kjer ujameva najin bus, ki je poln zelenjave, rib, sadja in vse možne robe ampak imava pa vsak svoj sedež. Cesta je obupna in občutno je star avtobus neprimerno opremljen za razrito cesto, ki se vije med džunglo. Navkljub raznim neudobnim pozam spanja in metanjem sem ter tja, vonjavam po avtobusu večino časa prespim.

Daporijo in early morning, ko se začne mesto šele prebujati in se odpirajo trgovinice…začenjajo s cvrtjem in kuhanjem čaja...na prvi pogled je mesto res umazano in nič posebnega. Čeprav se glede na dolgo pot tudi midva nič kaj drugače ne počutiva. Naložena z nahrbtniki in utrujena sva zopet iskalca sobe in noge naju pripeljejo do neverjetno lepega in urejenega hotela, ki je na evropskem nivoju in seveda prav takšne so cene…Na kar naju receptor povabi, da naju bo on zapeljal naokoli, da še malo povprašava drugod. Mladi fant je tako prijazen da nama poleg vožnje ponudi tudi svoj denar, da bi si lahko privoščila nočitev v njihovem hotelu. Take pa še ne. Ne moreva verjeti svojim ušesom. Sej sva v Indiji ne??

Odločitev pade in tako pristaneva v hotelski sobi z balkončkom, grelnikom za čaj, na mehki in udobni postelji s čistimi in dišečimi rjuhami. Paradiž za eno noč. Po takih podvigih, paše malo luksuza. Seveda brez popusta pač ne gre in dobrosrčnega receptorja, ki nama naslednje jutro nama na željo ob 6 zjutraj pripravi zajtrk-kornfleks z mlekom, medom in čaj. Počutiva se carsko, umita, spočita in tudi Daporijo se nama pokaže kot zelo prijazno in nasmejano mesto. Starejši, mlajši in otroci se kar sami ponujajo in nastavljajo fotoaparatu…z vsakim se še pošaliva in raziščeva mesto.

Mechuka

Majhno mestece na višini 1829 metrov, ki leži v »Mechuka  Valley 180 kilometrov severozahodno od Alonga in samo 29 kilometrov stran od meje s Tibetom (Indijsko-Kitajska meja). Vožnja nama vzame celih 9 ur. Šofer je precej umirjen in med potjo si vzame veliko časa za pauze, pogovor z ljudmi. Če bi znal angleško bi nama z veseljem razložil marsikaj ob poti. Prispeva v »indijsko Aljasko«, tako kot sta jo poimenovala popotnika, ki sva ju srečala na Majuliju. Prvo kar sva občutila je bil mraz in vreme ni bilo najbolj naklonjeno. Ni se videlo hribov naokoli, kar sva najbolj čakala...megla se je potrudila, da sva bila še bolj radovedna kakšni so razgledi naokoli. Neugodno vreme pa je bilo kot nalašč primerno, za hitro in taktično iskanje malo bolj udobne in tople sobice. Neverjetno nepopustljive dame niso hotele spustiti vrtoglavih cen; sicer pa so vsi trije hostli zelo lepo urejeni in čisti. Nazadnje nama najbolj ustreza lesena sobica v homestayu, ki ga vodi prijetna družina. Oče ima kar fajn vladno službo v vasi, mati hodi zgodaj zjutraj delat na polje. Všeč mi je. Pri vodenju in v gospodinjstvu pomaga bratova hčerka po očetovi strani, mlado 15-letno dekle, ki se vsak dan na vse pretege trudi, da bi naročila še kaj za jest pri njih. Kadarkoli se pojaviva naju sprašuje in si obeta dodaten zaslužek od »bogatega« belega človeka: »Today lunch, mam…sir dinner….«. Midva, četudi dobrega srca se zahvaljujeva in odklanjava, saj imava še zaloge dobrot, ki sva jih kupila prav namenoma za hribe in tako nama nič ne manjka, od medu, kruha, sadja, zelenjave , piškote, nutella, bacardy, sok… Lahko bi šla kar na tržnico prodajat…ampak nikoli ne veš, pripravljena sva za hude dni. Ob večerih, preden se vse zapre in mesto zaspi se oglasiva pri najini »mami«, kot jo poimenujeva, ki nama pripravi dobro župco en dan pa celo skupaj kuhamo in tako nastane pravo zelenjavno slovensko-indijsko kosilo. Mimoidoči se kar čudijo in hodijo gledat v lonec, koliko zelenjave kuhava…čudijo se najinem načinu priprave in pozorno opazujejo kako pereva, reževa, mešava. Na koncu nastane kuhan krompir s špinačo, zeljnata solata z jajcem in paradižnikom ter omaka iz zelja, korenja in paradižnika, s poudarkom NOOoo spicy. Opažava da je zunaj precej mirno in da ljudje v večini kuhajo doma, le malo jih srečava zunaj v restavraciji.

Prvi večer spoznava tudi Johnnya, mladega fanta, ki naju povabi domov na čaj in piškote. Ves je presrečen, ker smo se srečali  in nenehno poudarja da je naš gospod tako dober in veličasten, ker je to srečanje poslal njemu na pot. Med tem ko se grejemo pri ognju in se sladkamo s piškoti, naokoli skačejo sestrini otroci, nama prinesejo pokazat tradicionalne obleke njihovega plemena. Po druženju se poslovimo in …»God bless you and your families«.

Mechuka je značilna po Memba tribes, ki so povečini Budisti in govorijo Memba, Adi, Hindi in angleško. So zelo umirjeni, ustrežljivi in prijazni. Prav tako kot je preprosto njihovo življenje so tudi oni sami. Navajeni so trdega dela na zemlji in skromnosti. Preživljajo se s pridelavo poljščin. Gojijo riž, koruzo, proso, krompir, žita; kuhan riž in moka prosena moka predstavljata osnovo obrokov.

Zunaj postavljene budistične zastave in male zastavice. Prav tako ima vsako gospodinjstvo prakticira budistične rituale (Buddist puja- izraz časti, čaščenja in vdane pozornosti oz naklonjenosti) z dvigovanjem zastavic , molitev in daritev, petje. To prakticirajo doma zvečer, zjutraj ali dvakrat na dan, kot tudi v templjih in ob praznikih.

Po jutru zavitem v meglo, ko sem samo čakal v kaj se bo razvilo dopoldne se pokaže sonce. Sediva na vrtu pred hišo in pijeva čaj, katerega popoln okus naredijo čokoladni piškoti, ki se stopijo v ustih. Vse bolj mi je všeč. Navdušena sem nad svežino in hladnim vetrom. Greje me sonce, ponovno diham sveži zrak, pred očmi se odpirajo razgledi na bližnje hribe in bolj oddaljene zasnežene gore. Tukaj ni hrupa, ne hitenja in prerivanja, ni smoga in množic…ni nenehnega nagovarjanja in prodajanja…mir je in pravi kraj, kjer lahko počivaš obenem pa ponuja veliko možnosti za šport. Od raftinga, kajaka, do pohodništva, ribarjenja, kolesarjenja…Takšen mir in prijaznost ljudi, ki kar sije iz nasmejanih obrazov pa je seveda tudi posledica šele razvijajočega turizma. Sva edina bela, edina turista tukaj nekje na koncu sveta. Široka dolina po kateri teče reka Siyom naju vleče v smeri proti meji s Kitajsko, kamor se podava peš, kakopak =) Travnate planjave se menjajo z gozdički, višinskimi sortami dreves, iglavcev in nizkim grmičevjem…srečava črno govedo, ki se prosto pase ali konjiče, ki so opremljeni z gosto kosmato dlako. Ob potočkih, ki se vijejo v nižini je precej močvirnato, tako da nemalokrat tudi naletiva na zelo mehko podlago, ki nama spremeni načrte in morava zamenjati smer. Ljudje obdelujejo njive, vse na roke. Žalosten pogled je le na vso plastika in ostale nametane odpadke, ki ležijo vsepovsod, še posebej pa ob reki in potokih ali pa v kakšnih neverjetno strmih grapah. Osupnem ob neverjetnem kontrastu umazanije in miselnosti ljudi na eni strani in vsej lepi in divji naravi naokoli, temni rodovitni zemlji ter širnih prostranstvih…

Prideva v vasico, kjer naju čisto slučajno povabijo v eno tipično Memba hišo; Opazno so kar premožni, saj imajo okoli hiše veliko zemlje-njivo, ograjo. Tudi notranjost hiše je lepo urejena, vse v črnem lesu, poslikanem z belimi pikami zaradi praznovanja novega leta. Kuhinjske police so zapolnjene z raznoraznimi posodami vseh velikosti in oblik. V sredini na tleh pa je ognjišče, kjer se družina greje. Ob straneh so lesene in lepo poslikane skrinje, kjer hranijo pridelke. Postrežejo naju s prosenim vinom, ki sicer ni močno. Glede na njihovo navado in nenehno dolivanje majhne skodelice pa kar kmalu začutim učinek te pijače zanimivega okusa. Sin, ki naju povabi v hišo nama razlaga o družini in načinu življenja. Zunaj njegovi otroci skupaj še z enim fantom, ki služi pri njih, prekopavajo njivo. Skupaj obedujemo kosilo. Njihov domač riž, špinačo zdušeno na maslu in meso oz bolj maščoba domačega pujsa; zraven postrežejo z omako iz olja, česna in koriandra začinjena je s čilijem. Okusno, lahko in kakor bi rekli pri nas Bio-natural.

Zdravi obrok nama da dovolj energije za večerni vzpon na bližnji hrib, kjer je 400 let star samostan Samten Yongcha od koder se odpre lep pogled na Mechuka valley. Sončni zahod na hribu ob plapolanju tibetanskih zastavic, ki jih je že načel čas. Veter naju pospremi vse do doline, kjer naju čaka najprej prečkanje na pol podrtega majavega mostu in potem lovljenje vojaškega tovornjaka, ki bi naju lahko zapeljal do najine vasi, ki je daleč stran. Večeri se in postaja mraz, midva pa iščeva poti med močvirjem. Ko prideva do ceste nimava druge izbire, kot da začneva hodit in upava da bo še kdo šel mimo, v najino smer. Pa se nama sreča nasmehne in poštopava traktor. V vas prideva zmrznjena in razmišljava le še o toplem čaju.

Along / Aalo

Najina prva vožnja s sumo jeepom do Alonga, kamor prispeva po petih urah. Voznja je bila precej divja, ceste pa zelo slabe zato prideva šele proti večeru. Sledi pa se hoja z vso prtjago po raztegnjenem mestu brez pravega centra. V vseh hotelih so res neverjetno visoke cene in noben ne želi niti malo popustiti. S težkimi ruzaki in najino »happy meal« škatlo, ki je polna zelenjave in sadja za hude dni v hribih hodiva od vrat do vrat. V enem izmed hotelov obsedim in Matjaž gre v »lov« s svojimi pogajalskimi taktikami. Čez nekaj minut se vrne z nasmehom na obrazu, češ boš že videla kaj sem našel. Izmed vseh ponudb je res obupno zanemarjena sobica, brez stranišča...je le skupni na katerem niti ni tekoče vode. Mlajši lastnik, ki je zaposlen z gemblanjem v eni izmed sob, nama jo natoči, da lahko opraviva »ta nujno«. Je pa posebno in poceni čeprav je postejla res ultra trda ampak bo za prespat. Kot je za ta severni predel že kar značilnost, ki sva jo prav kmalu ugotovila, da po sončnem zahodu kmalu vse potihne. Zaprejo se trgovinice in restavracije in ljudje hodijo zgodaj spat. Zato sva morala biti kar hitra, če sva se želela še nahraniti. Pa najdeva eno majhno na videz (in tudi v resnici) precej zanemarjeno restavracijo ampak hočeš nočeš, ko si lačen in po duši avanturist, te pač ne zmoti nič več in se tudi navadiš vsega živega. Tam naročiva in poleg naju sedi mladi fant, ki začne pogovor. Prav tako spi v najinem hotelu, half star. Preden odide s svojo večerjo, nama plača vse kar naročiva vključno s čajem na koncu. Poleg tega pa se ponudi še za prevajalca, starejšemu moškemu, ki že namerava začiniti jajca z zajetno količino čilija in olja, tako da se počutiva res kraljevsko in ceniva takšno pozornost in gostoljubnost. Ko ne pričakuješ dogodkov ali odzivov ljudi in nisi oprezen na to kaj bi se moralo zgoditi, potem te presenetijo nenavadne situacije in geste ljudi.

Pasighat

Prvo srečanje z Arunachalom, želeno destinacijo v zadnjem delu najinega potovanja. Spominja še bolj na Assam, vendar sodi med najstarejše mesto v Arunachalu. Nastaniva se v hotelčku East, kjer imajo prav svoj mini tempelj z vsem kar sodi zraven ter veliko nekih slik , pa posod…kadila dišavijo prostor poleg vse hrane, ki jo darujejo za bogove. Ljudje so odprti, sproščeni in zelo prijazni. Večinoma tu živijo Minyong skupnosti, ki spadajo v skupino Adi plemen. To so plemenske skupnosti, ki živijo v hribovitem himalajskem delu Arunachala. Adi pomeni »hrib« oziroma »vrh gore«. Ta plemena prav tako poseljujejo Tibet. Po tradiciji večina plemencev prakticira Donyi-Polo religijo. Znotraj te animistične religije verujejo v številna božanstva, ki so povezana z naravnimi cikli, pojavi in njihovem vsakodnevnem življenjem. V modernem času se predvsem številni mladi preusmerjajo h krščanstvu.

Na tržnici ženske iz okoliških vasi prodajajo sveže nabrano zelenjavo in zelo okusne mandarine, poleg ostalih agrumov. Tukaj se lahko posloviva od slastne papaje. Zaradi močnega sonca se zakrivajo z rutami ali pa so jim senco delajo dežniki. So precej sramežljive, če jih želiš slikati. Za kosilo si privoščiva juho »Veg tupka« in se skušava čim bolj ogniti koriandru, kateri se mi je še posebej zameril v Varanasiju. Najin 22 letni prijatelj »Lolo« nama popestri čas tam, ko nama zaupa delček svojega vsakdana...vsak dan zgodaj zjutraj prevaža ženske iz vasi do mesta na tržnico in potem popoldan zopet nazaj. Ostali čas pa rad zapravi zaslužen denar za alkohol in cigarete. Sanja o Evropi, vendar se svojim skušnjavam ne more upreti.

Dibrugarh

V mesto prispeva v večernih urah, ko vrvež počasi že ugaša. Najdeva en hotelček, kjer je osebje popolno nasprotje iz Guwahatija. Vse bi naredili, samo da bi nama ustregli in ko dobiva novo sobo gredo z nama kar še ena družina z otroki pa še strežniki hotela...tako sva jim zanimiva in iz njihovih oči seva iskreno veselje, že samo zato ker naju lahko opazujejo. Kar stojijo na vratih in se ne pustijo motiti. Meni so prav simpatični. Pred spanjem narediva še en krog in poiščeva še nekaj lahkega za pod zob. Zavijeva v eno fast food restavracijo, kjer naju postreže mladi fant, ki nepremično strmi v Matjaža…naročiva nekaj malega za oba, na meniju imajo celo veg momos in on kar obstoji in vpraša naju: »only...?«...ves zmeden nekaj časa čaka, potem pa čeprav midva že od kar sva prišla sediva nadaljuje: »please Sir, sit down..« Ko plačujeva še vedno strmi ter se izpove, da ne zna zelo dobro angleščine in preden odideva pripomni svetovno izjavo: » I just love foreigners..«. Čisto je resen in njegove izrečene besede prihajajo direkt iz srca. Faca pa taka.

Vstaneva zgodaj, ker nama nihče ni znal točno povedati kdaj gre ladja proti Pasighatu, vsak je imel drugačno zgodbo in prav zanimivo je kako na koncu postopoma od enega pa do drugega prideš do prave informacije..med tem časom pa se ob reki začne prebujati nov dan. Ženske začenjajo s pranjem cunj v kanalu ob katerem so postavljene preproste kolibe. Na obrežju zadiši po čaju in tam okoli je zbrana gruča ljudi; tudi midva si privoščiva enega preden naju prepeljejo čez ožji kanal, kjer čakajo džipi s katerimi nadaljujeva pot. Naletiva na največjo kripo, ki jo fantje glancajo in polivajo z vodo. Kanto z bencinom imajo kar spredaj pri nogah in vanj speljano cevko...avto vžejo s kabli, s tem da je potreben pogon štirih moških, da avto spelje. Ko gre kaj narobe težavo popravijo hitro, tako kot menjavo gume, vmes pa še trikrat »zglancajo« staro kripo in dva skočita spredaj na havbo potem pa končno v pogon. Imava pa res srečo, ker odidemo zadnji. Imava pa to čast, da nama gospod, ki ima nekje sredi ničesar šotorček s svojo okrepčevalnico za seboj na ladjo da cel obrok, riž z omako skupaj z vso posodo. Živel Prešernov dan..nama se ob vožnji po reki in super postrežbi tudi prešerno smeje.

Majuli island

Popolni kraj za počitek, za odklop in sprostitev. Prijetna temperatura, tropsko rastje, bambusove hiške na kolih…mirni in prijazni domačini. Zvečer ob simfoniji eksotičnih ptičev in melodijah čričkov pa je sploh rajsko. Tržnica z ribami ob svečkah, večerja v edini restavraciji v vasici z najboljšim čajem…opazovanje ljudi ko se s kolesi ali peš odpravljajo po delu domov. Zelo malo je ostalega prometa in zato je pravi balzam za ušesa. Najina bambusova hiška La Maison Ananda  in najina super velika soba je pravo razkošje za dva. Verandica s kavčem od koder je lep razgled na polno luno, zjutraj pa imava svoj mir pri kraljevskem zajtrku. Porote z nutelo, bananami in kažuji, skupaj z milk čajem…potem pa na kolo in naokoli v nov sončen dan. Prevoziva del otoka, malo v eno smer pa še v drugo...ni mej, lahko greva kamorkoli =) Vmes se ustavljava...opazujeva ljudi pri vsakodnevnih opravilih na polju, kjer pridelujejo riž ali ob hišah, kjer tkejo ali lončarijo. Obiščeva eno izmed mnogih Satras na otoku, kjer živijo po večini moški vseh starosti, kot menihi. Vsak od njih ima svoj prostor in svojo zadolžitev, živijo pa nekakšno »svetniško« veri in kulturi posvečeno življenje. Ob vožnji na kolesu uživam…vse v meni se smeji, ko se prepuščam soncu in vetru...po dolgem času tudi mal gibanja. Obiščeva tudi znanega izdelovalca mask, kar je ena izmed atrakcij na otoku...

Po športnem dnevu je zasluženo večerno chilliranje na verandi. Ko se navadim na en kraj, kjer ostajava in je potem treba naprej je kar težko zopet na pot, sploh če mi je kraj všečen. Ampak toliko je krajev in stvari za videt da je tudi vsak premik na novo nova dogodivščina.

Guwahati

Iz Varanasija naju čaka 25-urna vožnja z vlakom, ki je na poti že drugi dan, tako da je temu primerno nastlan s smetmi in od vsepovsod so se širile vonjave...mešano od tistega kar so ljudje malicali pa vse do zamašenih stranišč. Ko prideva do svojih sedežev je tam nagnetenih veliko ljudi, tako da sploh ne moreva nikamor. Matjaž začne malo v štosu in malo zares delat red, vanj pa zrejo le številne črne oči, ki jim ni čisto jasno kaj želi. Čez čas le dobiva nekaj prostora…meni je slabo in komaj diham tam vmes…čeprav je zunaj še svetlo, komaj čakam da ležem in si zakrijem oči...dolgo ne morem zaspati ker je okoli mene pravi cirkus...zraven se stiskajo trije moški..nasproti mene se derejo otroci…po vagonu sem ter tja hitijo prodajalci čaja in tisti s prigrizki...ne hvala!! Na vsaki postaji se širijo naokoli razne nove vonjave, pomešane z zatohlim zrakom na vlaku...hrup in majanje vlaka mi odzvanjata v glavi…Matjaž veselo malica iz najinega »happy box-a«...jaz videt ne morem nič...še ko me sili na bruhanje ne zmorem na stranišče, ker bi se lahko zgodila nesreča, preden bi splezala čez vse te ljudi in prtljago. Tako da počakam na večer, ko se malo umiri...tako da se končno izpraznim ( k temu pripomorejo tudi dišave na WC-ju) in zaspim. Jutro v Guwahati-ju, ko se mesto okoli 10 ure prebuja in so ulice že polne vrveža…midva pa iščeva hotel, prenočišče...vse je zasedeno in drago…najdeva en hotelček kjer pa osebje pokaže svoj pravi obraz in željo po denarju…če si ne upaš potem te pač tiho vzameš kar ti ponudijo; če pa zahtevaš tisto kar plačaš potem pa je potrebno nekaj energije, da se kdo kam premakne in da dobiš vsaj dokaj dostojno sobo za eno noč. Mal se je treba razjezit pol so pa bolj ustrežljivi.

Mesto ni nič kaj posebnega, največje v tej državi…ljudje so občutno bolj moderno oblečeni, veliko je trgovinic in raznih shopov naokoli...drugače pa podobna Indija kot drugod...Ob reki je prijetno in lepo je opazovati, ko sonce tone tja zadaj…zvečer pa zopet vrvež in hrup…Naslednji dan si ogledava še drug konec mesta za popestritev greva popoldan z ladjico na otoček Peacock, na katerem so znameniti templji. Ljudje hodijo sem večino zaradi religije. Kupujejo rože in kadila in nosijo v templje…ne prepričajo me in sploh je vse tako umazano naokoli. Še dobro da so na drugi strani otoka lepi balvani in spodaj reka...še celo midva postaneva zanimiva za fotografe, ki najine podobe slikajo v večerni svetlobi s soncem v ozadju…kako romantično...zvečer si privoščiva malo manj romantično večerjo, pa vseeno je posebnost na najinem vsakodnevnem jedilniku...rižu in čapatih, pa daal…Pizza Hut…Čaka naju še zadnji nočni vlak, na voljo imava veliko časa in zato sva po mojem prvič na easy ob odhodu...v hotelu nama ni da bi tam počakala ali se umivala...zato vse potrebno opraviva kar na železniški postaji, kjer Matjaž najde pipo. Vse se da, če se hoče, kljub napadom komarjev in »kopalnici na prostem«. V istem počasnem ritmu se odpraviva na peron in tam prav leno čakava...ura teče...vlak naj bi že prišel in začneva malo spraševati, naokoli...in nek fant nama reče, da vlak ki se ravnokar pripelje ni pravi, ker se številke niso ujemale...naju zagrabi panika, da sva ga zamudila in začneva teči iz enega perona na drugega in to vsa obložena, pa sprašujeva… na koncu pa je bi le lažen preplah...vlak je bil pravi, le da je sestavljen iz različno oštevilčenih vagonov.