Dhaka

Vožnja je trajala kar 11 ur in večkrat sem se zbudil, saj smo kar dobro poskakovali. Vse proge so bile narejene še v času angleskih kolonizatorjev in še vedno služijo. 

V spalniku sem dobil še tri sogovornike in čas je hitro minil. Zjutraj pa z vso prtjago na rikšo, ki me je po polurni vožji svicanja odložil na največji tržnici New Market. Ruzak sem odložil v neki trgovini in se spustil v šoping. Tržnica te po nekaj časa naredi nervoznega, saj je tako ogromna, da se z lahko večkrat izgubiš. Na hitro sem nabavil nekaj tekstila in spet vzel rikšarja do predela Mohamadpur, kjer sem se dobil s Tino. Skupaj z lokalnim cimrom smo uničili prešvercan Bacardi in uživali na terasi z razgledom. Zadnji dan smo se dobili še z tremi Slovenci, ki delajo v Bangladešu in živijo v najbolj urejenem predelu Gulshan 2. V nemškem klubu smo modrovali ob zgodbah iz bangladeškega življenja in spraznili nekaj pšeničnih piv, ki pa so v tej muslimanski državi dražje kot pri nas.

Osebni šofer me je dostavil v  hotel nasproti letališča, kjer me je zgodaj zjutraj čakal let v naš mali biser po alpami.

Cox's Bazar

Nazaj v Teknaf sem se vrnil z leseno barkačo, ter hitro dobil družbo zdravnika in njegovih prijateljev. Spet veliko vprašanj in skupinskega slikanja ter povabilo za prevoz z njihovim kombijem. Kar nekaj časa je trajalo, da so naredili še zadnji šoping pred odhodom, zato sem raje sedel in čakal pri sladoledarju v senci. Spet mnoga vprašanja in med drugimi tudi katere vere sem. Pa jim odgovorim da ne pripadam nobeni veri in da če nisi preveč veren ni problemov. Vsi so me čudno gledali in še enkrat ponovili za mano... No religion no problem:)...verjetno so še večkrat premislili kaj je bolje in hitro tekli proti mošeji.

Odložijo me v najbolj turističnem delu države, kjer je poznana najdaljša plaža na svetu.
Cox Bazar ponuja veliko hotelov in neskončno dolge plaže, ki so začuda brez smeti. Kljub temu še vedno srečam večje število žensk, ki hodijo z vrečami in pobirajo, če se kaj najde. Na plažah je poskrbljeno za obalno stražo, ne manjka tudi prodajalcev, ki čakajo, da se zapolnijo prazni ležalniki ob bengalskem morju.

Šef mojega hotela pa presrečen in navdušen nad belim gostom. Spet veliko vprašanj in rokovanja. Kar težko sem mu ušel ob takem veselju in pogovoru. Prespim le eno noč in se vrnem v Chittagong kjer me res čaka karta za vlak. V že poznanem hotelu pustim prtljago in večer preživim na največji tržnici. Vročina je že taprava in pred odhodom podkupim zaposlene v hotelu z dateljni. Tako mi brez problemov odklenejo prazno sobo, kjer še še stuširam in se kot nov uležem v spalnik nočnega vlaka za Dhako.

Saint Martin island

Mali otoček, ki meji na Burmo mi postane takoj všeč. Vsedem se na nov model kolesa rikše in že se peljemo po ozki betonski cesti, ki je bila narejena v zadnjih letih. Na otoku ni avtomobilov in ne elektrike in le redki ob večerih zaženejo generator. Tudi voda je napol slana, kar prebivalcem povroča še dodaten strošek. Najdem fajn resort, z mnogimi palmani, drevesi in cvetjem, ki je bil prazen kot tudi drugi okoli otoka. Zato je bil velik izbor hišk in tudi viseča mreža pod palmami je rezervirana zame. To je to kar sem čakal cel mesec. Za povrh pa sem dobil še osebnega kuharja Amina, ki je vsakodnevno pripravljal morske dobrote. Jaz sem zjutraj nabavil vso potrebo robo, skupaj sva začinila in marinirala, popoldne pa je vse odlično pripravil. Za jastoge se je bilo treba pa malo bolje potruditi, saj imajo vse že naprej prodane na Kitajsko in jih visoko cenijo. No vseeno sem tudi to poizkusil pa se mnogo drugih dobrot. Ob večerih pa tipična muzika z bobni in klaviaturami na meh.

En dan sem tudi obhodil otoček kar mi je vzelo tri ure. Spoznaval sem ribiče in prijazne domorodce, ki so me vsakodnevno ogovarjali z enakimi vprašanji : From from...first time Saint Martin...Thank you...Bye...

Res so neverjetni in prav počutiš se pomenbnega in kot da si nekaj več. Dnevi poležavanja so hitro minili in prav spočil sem se od ogromnih mest, hupanja in slabega zraka, ter ugotovil, da je ta otoček najboljši plac za relax in odmik od  mnogih oči te 160 miljonske prenaseljene države.

Teknaf

Zjutraj pa spet na bus in divjo vožnjo prvo do Cox bazarja, kjer zamenjam za drugega in že letimo drvimo  proti Teknafu. Spremlja me zelena pokrajina, revno vaško življenje, pridelovalci soli, lubenic...in tudi palme se odsevajo v riževa polja.
Vzamem lep hotel po naših stadnardih z molilnico zraven sobe. Mlad fant mi pove v katero smer naj se obrnem, da bom molil proti Meki, saj vsak lokalec misli, da smo vsi Alahovi bratje. Upam da mi bog ni zameril, ker sem ceno sobe zelo zdilal...pa saj so veseli vsakega denarja, ker so hoteli zaradi političnih problemov povečini prazni.

Prespim na boljšem jogiju kot doma in komaj čakam, da stopim na otok, ki sem ga po vseh kaotičnih mestih in tisočih kilometrih res zaslužil. Premaknem se do lesene ribiške barkače, kjer natovarjajo različno robo in čakamo, da se nabere dovolj ljudi. Čakanje traja in traja tako da postane tako vroče, da se raje odločim za mali gliser za osem oseb in v 40 minutah prispemo na otoček Saint Martin.

Chittagong

Naslednje jutro pa nazaj do stare Dhake in ladijskega terminala Sadarghat. Hitro sem našel pravi trajekt, ki pelje do 60 kilometrov oddaljenga Chanpurja. Seveda sem bil spet edini bel med mnogimi lokalci. Takoj sem bil povabljen v kabino kapitana in skupaj smo opazovali življenje na reki in ob njej. Spremljajo nas visoki dimniki mnogih tovarn opek ter spet nečloveško delo ljudi, ki ves materjal prenašajo na glavah. Po štirih urah prispemo na cilj. Takoj sem skočil na rikšo do vlak postaje, da izvem kdaj se lahko premaknem naprej. Izvem da edini vlak odpelje čez slabo uro in da imam še čas za kosilo. V malih umazanih gostilnicah pa nič pametnega. Mrzle rečne ribice in nek čudn piščanec, zato sem sem zadovoljiv z mrzlim rizem, malo kumarice in čebule. Pa en čaj pa  piškote čez sicer kot vse izdelano v Bangladešu zelo umetno in slabe kvalitete.

 Star vlak še iz časa Angležev je začel svojo pot s polurno zamudo. Lesene klopi in potrgani zglavniki spominjajo bolj na muzejski vlak, kar se občuti tudi na hitrosti. Pol poti gremo okoli 20km/H kar je bilo idealno za opazovanje zelene pokrajine, ljudi na poljih in življenje na podeželju. Prispemo na glavno progo med Dhako in Chittagongom, kjer zamenjajo lokomotivo in že letimo proti končni destinaciji. Okoli 11 zvecer prispem v drugo največje mesto in glavno pristanišče v državi. Najdem hotel in takoj zaspim.

Že zgodaj zjutraj se začne podoben kaos kot v Dhaki. Odpravim se na tržnico in nakupim sadja, da z vitamini razbijem  mastne porote, jajca in drugo ocvrto hrano. Izberem rikšarja, ki me pelje do ¨district offica¨, kjer naj bi izdajali dovolilnice za predel Rangamati in Hill tracks. Izven da od januarja letos na novo izdajajo le v Dhaki, tako da s tem ni nič. Pa trmast kot sem vseeno probam srečo ampak me kljub dalješ pregovarjanu ne spustijo naprej. Tudi v državi brez zakonov ne gre vse čez kot se zamisliš...četudi si bel:)

Ni mi preostalo drugega, da se premaknem do dolgo pričakovanega odklopa na morju. Pridem na želežnisko postajo in si poizkušam rezervirat spalnik za nazaj, saj je veliko bolj varno in še privarčujem en dan. Na koncu pristanem v pisarni šefa postaje, postežen s čajem in debati o Jugoslaviji, Titu, Miloševiču in večkratnem rokovanju ter fotkanju in seveda odobreni karti za posebnega gosta iz Slovenije.

Dhaka

Prestopim indijsko mejo in pešačim do bangladeških uradnikov. Zelo prijazni in kar malo v smehu povejo da bo naslednja dva meseca stavka transporta po celi državi. Potem so me hitro pomirili, da ni problema le da se izogibam nočnih voženj z avtobusi, ker v njih tudi mečejo molotovke. Pa sem vseeno hitro skočil na mini bus in že sem se peljal novim dogodkov naproti. Vožnja proti največjem severnem mestu Sylhet je bila zanimiva in polna nasmehov ljudi. Hitro sem dobil anglesko govorecega sogovornika in začelo se je spoznavanje nove države. Čez okno sem opazoval neverjetno garaško delo ljudi. Veliko je tudi žensk, ki nalagajo v posode skale in jih na glavah nosijo v mline. V teh delih proizvajajo pesek in materjal za izdelavo cementa.

Te prizori me spremljajo nekaj kilometrov in res neverjetno kako nečlovesko delo opravljajo...in to le za evro do dva na dan.
Prispem v Sylhet in sprašujem za prevoz do Dhake. Takoj dobim družbo pomagačev. Ponujajo mi vodo, hrano in dajejo vizitke. Prav šokiran sem bil od teh prijaznih ljudi, ki pa začuda ne zahtevajo ničesar. Na koncu se odločim za bus in izkoristim čas pred odhodom ter povabil angleško govorečega lokalca na kosilo. Hitro mi da vedeti, da tukaj ni belih turistov in zato taka gostoljubnost.
Vožnja na 250 km dolgi poti do glavnega mesta je bila divja in večkrat sem se počutil ogroženega in v nevarnosti. Vojaki, ki so se vračali domov za vikend so se mi posmehovali češ da to je normalno v Bangladešu. Po obljubljenih petih smo potrebovali osem ur saj se je kaos na cestah začel že 20 kilometrov pred Dhako. Na koncu srečno prispemo do glavnega mesta, kjer sem v poznih urah našel hotel v predelu Farm Gate.
Zjutraj sem se dobil s Slovenko Tino, ki tukaj živi že dve leti. Odpraviva se do stare Dhake, kjer je največja populacija hindujske vere v državi. Praznujejo festival Holy midva pa raje opazujeva bolj od daleč in se izogneva barvni vojni. Po mestu pa kaos četudi je petek- muslimanski dan. Ozke ceste ne prenesejo mnozice rikš, busov in ostalega transporta, ki rinejo, hupajo in se prebijajo vsak v svojo smer. Za 10 kilometrsko pot iz predela Mohamadpur do stare Dhake ti vzame od ene do treh ur.

Popoldne se ločiva s Tino in raziskujem sam. Reka Buriganga je natrpana s trajekti in čolni. Zanimivo je opazovanje ljudi, ki v tej umazani črni reki brez življenja perejo belo perilo.

Počakam še soncni zahod potem pa ob zvokih džamije z rikšo hitim na bus in se izognem največji gneči. Hitro ugotovim, da je na ¨sveti¨ petek med molitvijo še najbolji čas za premik.

Dawki

Naslednje jutro pa še enkrat plavanje pod slapovi in hoja čez  naravne mostove, ter kasneje grizenje kolen po mnogih stopnicah nazaj do prve vasice. Na vrhu pa tokrat veliko transporta, saj se v sredah dogaja velika tržnica v Cherrapunjee. Na najpomenbnejši dan za mnoge, še posebej urejeni pridejo, prodajat, nakupovat ali se le podružit. Sledi hiter pregled tržnice ter nepekoče kosilo, kar je posebnost državice Meghalaya od ostale Indije. Nato pa spet na Tata sumo do 25km oddaljenega razcepa, kjer sem ob cesti dalj časa ustavljal različne transporte v smeri indijsko-bangaldeške meje. Trikrat sem moral menjati transport na tej kratki poti in bil deležen mnogih začudenih pogledov, saj v te konce le redko kdo zaide. V temi sem prispel v vasico Dawki in našel edini hotelček s tremi sobami, ki je bil že poln. S šefom se nekaj časa gledava, nato pa mi pokaže neko sejno sobo in prostor zraven mize. Pogrnil sem si neko debelejšo odejo in mojo rjuho čez, ter šel pogledat če je kaj hrane in življenja na vasi. Sledi se pogovor z mlado druščino in počitek na trdih tleh.
 Zjutraj pa tudi tukaj večja tržnica, kjer so večinoma trgovali z betelovimi oreščki in ostalimi sestavinami za zvečenje ¨pana¨.

Zapravil sem še zadnje rupije za alkoholne substance in se pripravljal na švercanje v muslimanski Bangladeš.

Cherrapunjee

Moja zadnja postojanka preden odletim nazaj v našo »bijutiful« Slovenijo. Najprej sem mislila, da bom do odhoda na letališče ostala v Shillongu, vendar so me pripovedovanja o naravnih mostovih in lepi naravi v Cherrapunjee-ju preveč prevzela in sem se zato odpovedala počitku in mirnemu čakanju na odhod, ter šla še tja.

Samo eno uro in pol od Shillonga prispeva v najbolj moker kraj na zemlji. Tukaj naj bi v koledarskem letu padlo največ padavin. Cherrapunjee je mesto tik ob meji z Bangladeshom, znano tudi po zgodovinskem imenu Sohra. Pomen »cherrapunji« je »dežela pomaranč«. Na tržnici kupiva sadje, na moje veselje dobiva tudi papaje in ananas…pomaranče pa so začuda dražje kot vse ostalo??!! Naj bi imele poseben okus.

V okolici mesta je veliko jam in v deževnem obdobju je kar nekaj velikih slapov (Nohkalikai falls in Seven Sister's falls ), ki padajo čez panoramske pečine.

Navkljub izobilju z vodo imajo domačini tudi težave, ker obilno deževje spira rodovitno zemljo in je tako težko pridelovat poljščine. Obenem pa naj bi primanjkovalo pitne vode in jo morajo zato od daleč prinašati v vasi.

Pri prijazni  gospe, pri kateri pustiva najino prtljago, medtem ko greva na ogled bližnje jame, na koncu kupiva tudi med z aromo pomaranče.  Jama ni nič kaj posebno zanimivega, zato upava da naju v džungli čaka kaj bolj osupljivega. Navkljub meglenemu vremenu pa se pod potjo po kateri hodiva odpirajo lepi razgledi. Po večerji sledi nakup »super kvalitetne« potovalke, ki jo iščeva po celem mestu. Še sreča da je majhno in za današnji čas v kameni dobi. Najdeva eno, ki je še najbolj primerna, vendar je že tako načeta, tako da se nama res zdi smešno, kaj vse prodajajo…ko jo po dolgem pregovarjanju z prodajalko jo le vzameva..ko želim odpreti zadrgo, da bi vanjo pospravila hrano se še ta strga in ne preostane nama drugega, kot da se ustaviva še pri mojstru, ki je štručko za vse takšne probleme.

Hostel »By the way«, ki leži ob glavni cesti. Spominja me na ameriške motele ob route 66, samo v indijskem stilu s straniščem zunaj sobe za hišo, ker je novi »in the construction«, tako da večerno tuširanje poteka na travi skoraj pod zvezdnim nebom. Na recepciji dela mlad fant, s katerim želi Matjaž najti skupen jezik, vendar se on ne pusti, ker vsak hec vzame resno in je na koncu čist obupan, ko mu Matjaž reče »my friend«. Kljub pozni uri se začne prelaganje in pakiranje, da vse zložim čim bolj ekonomično in da vzamem še nekaj Matjaževih reči, ki jih ne bo potreboval v Bangladešu, kamor odhaja še za nadaljnjih 14 dni.

Ob šestih dobiva share taxi še z enim Indijcem iz Kerale..ki gre tudi na ogled »natural Bridges«;  Najprej se moramo zapeljati do 15 km oddaljene vasice in od tam nas čaka 2 400 stopnic navzdol, da prideva do vasice Nondriat. Vsak s katerim se pogovarjava nama razloži, da je pot kar dolga in naporna, midva pa sva dol že v eni sami uri. Res je lepo...čista reka, ogromni balvani in naravni mostovi spleteni iz korenin dreves. Ljudje iz okoliških vasi so skozi stoletja izumili tehniko za prepletanje drevesnih korenin tako da so jih lahko spletali in povezali, da je nastal most, ki je povezoval oddaljene vasice med seboj. Najstarejši naj bi bil star več kot 200 let. Nekateri med njimi tudi »Double Deckers Living Root Bridges«, ki so dvojni povezani zgoraj in spodaj. Prava naravna umetnina zlita z naravo naokoli.

Z Niko sva se poslovila jaz sem si pa v miru pregledal vasico sredi dzungle, še vec naravnih mostov in se nekaj slapov med katerimi zmaga Rainbow falls. Prespal sem v edinem Homestayu in spoznal se nekaj popotnikov, ki so zašli v ta poseben kraj. Vsi smo bili navdušeni nad neverjetno naravo in ljudmi z upanjem, da tako ostane vsaj še nekaj let.

Shillong

Po jutru se dan pozna in midva sva že zgodaj dopoldan v baje najčistejšem mestu Shillong, prestolnici Meghalaye, najmanjše države v Indiji. Vpliv evropskih naseljencev iz Škotske je zelo očiten in viden na arhitekturi. Shillong je zato znan kot »Škotski vzhod«.

Ker je nedelja, so ljudje lepo oblečeni in hodijo k maši v cerkev. Velika večina je Katolikov, drugače pa so tudi muslimani, hindujci in delež sikov ter budistov.

Ko gledam kako so ženske urejene, večina jih ima visoke pete in dolga tradicionalna krila, torbice. Ljudje se zbirajo v skupinah, pred cerkvijo ali tam kjer prodajajo čaj. To me spominja na stare čase, ko so se ljudje enkrat na teden lepo oblekli in šli k maši, kjer so se potem po obredu srečevali, se pogovarjali, se spoznavali in si dvorili,  ter debatirali o vsem, kar se jim je zgodilo med tednom.

Pred eno cerkvijo, ki pripada »baptistični« veji katoliške vere, sedeva na obzidje, kjer starejša gospa pripravlja čaj in prodaja tudi tiste dobre krofe, ki pa so stari že nekaj dni zato ostaneva raje kar na čaju in si razdeliva en večji momos. Poleg naju sedi en malo poseben fant, ki sreba čaj in zre predse. Začneva se pogovarjat in kmalu jih začne Matjaž pokat, ko ga fant sprašuje kakšen je v svojem nedeljskem suknjiču in hlačah. Matjaž se heca, da bi bil odličen župnik on pa ves zgrožen doda, da je mislil, da je bolj podoben kakšnemu poslovnežu. Res je bil malo bolj posebne sorte in zato je bilo veliko smeha in zabave pa tudi njemu sva gotovo polepšala tisto dopoldne.

Sprehodiva se do kathedrale Mary Help of Christians, ki je res ogromna zunaj so postavljeni še raznorazni kipi. Znotraj imajo mašo, zunaj pa odprti krog, kjer nekaj nun debatira. Spredaj se zbirajo tudi »pobalini«, otroci, ki prosijo za denar…res so navihani in ko se hecava z njimi in jima pač ne dava denarja, ko prosjačijo »ten rupies…rice???« nama še kar sledijo. Razdeliva jim bombone, ki nama ostanejo. Ponovno jih srečava, ko greva do jezera Wards Lake. Pred pobalini, ki mi vlečejo dol hlače in postanejo že prave nadloge pobegneva znotraj ograjenega jezera, kjer je veliko nedeljskih sprehajalcev iz mesta in je zato toliko bolj atraktivno sedet nekje na klopci in opazovat množico naokoli. Poleg tega imava mir in lahko spočijeva utrujene noge.

Povzpneva se tudi do Pinewood Hotela, kjer imajo imenitni gostje zaroko in je cela ceremonija. Šokira te slika tam v hotelski dvorani, vse lepe in urejene gospe in visoki gospodje…od tiste na ulici. Kakšen kontrast; je to isti svet?? Midva izkoristiva udobne naslonjače v sprejemi dvorani, kjer se lahko v miru poveževa z internetom z vključno uporabo stranišča =)

Ogled Sikim templja, kjer ne uideva očem, ki naju opazijo in takoj naju kar nekaj moških povabi na skupno kosilo.
 Rana ura, zlata ura…danes naju čaka še zadnji šoping na tržnici; Začneva s papajo in pomarančami, potem pa si privoščiva še eno tako riževo specialiteto in čaj v družbi branjevk na tržnici. Nakup vsako minuto postaja bolj naporen in utrujajoč…toliko raznih trgovinic in ulic… ceu labirint in predvsem toliko ljudi vse povsod…dobiva vse kar potrebujeva in ko odrineva naprej do najinega transporta za Cherrapungee se ulije še dž…vse je blatno in še bolj umazano.