Mali otoček, ki meji na Burmo mi postane takoj všeč. Vsedem se na nov model kolesa rikše in že se peljemo po ozki betonski cesti, ki je bila narejena v zadnjih letih. Na otoku ni avtomobilov in ne elektrike in le redki ob večerih zaženejo generator. Tudi voda je napol slana, kar prebivalcem povroča še dodaten strošek. Najdem fajn resort, z mnogimi palmani, drevesi in cvetjem, ki je bil prazen kot tudi drugi okoli otoka. Zato je bil velik izbor hišk in tudi viseča mreža pod palmami je rezervirana zame. To je to kar sem čakal cel mesec. Za povrh pa sem dobil še osebnega kuharja Amina, ki je vsakodnevno pripravljal morske dobrote. Jaz sem zjutraj nabavil vso potrebo robo, skupaj sva začinila in marinirala, popoldne pa je vse odlično pripravil. Za jastoge se je bilo treba pa malo bolje potruditi, saj imajo vse že naprej prodane na Kitajsko in jih visoko cenijo. No vseeno sem tudi to poizkusil pa se mnogo drugih dobrot. Ob večerih pa tipična muzika z bobni in klaviaturami na meh.
En dan sem tudi obhodil otoček kar mi je vzelo tri ure. Spoznaval sem ribiče in prijazne domorodce, ki so me vsakodnevno ogovarjali z enakimi vprašanji : From from...first time Saint Martin...Thank you...Bye...
Res so neverjetni in prav počutiš se pomenbnega in kot da si nekaj več. Dnevi poležavanja so hitro minili in prav spočil sem se od ogromnih mest, hupanja in slabega zraka, ter ugotovil, da je ta otoček najboljši plac za relax in odmik od mnogih oči te 160 miljonske prenaseljene države.
Ni komentarjev:
Objavite komentar