Dhaka

Prestopim indijsko mejo in pešačim do bangladeških uradnikov. Zelo prijazni in kar malo v smehu povejo da bo naslednja dva meseca stavka transporta po celi državi. Potem so me hitro pomirili, da ni problema le da se izogibam nočnih voženj z avtobusi, ker v njih tudi mečejo molotovke. Pa sem vseeno hitro skočil na mini bus in že sem se peljal novim dogodkov naproti. Vožnja proti največjem severnem mestu Sylhet je bila zanimiva in polna nasmehov ljudi. Hitro sem dobil anglesko govorecega sogovornika in začelo se je spoznavanje nove države. Čez okno sem opazoval neverjetno garaško delo ljudi. Veliko je tudi žensk, ki nalagajo v posode skale in jih na glavah nosijo v mline. V teh delih proizvajajo pesek in materjal za izdelavo cementa.

Te prizori me spremljajo nekaj kilometrov in res neverjetno kako nečlovesko delo opravljajo...in to le za evro do dva na dan.
Prispem v Sylhet in sprašujem za prevoz do Dhake. Takoj dobim družbo pomagačev. Ponujajo mi vodo, hrano in dajejo vizitke. Prav šokiran sem bil od teh prijaznih ljudi, ki pa začuda ne zahtevajo ničesar. Na koncu se odločim za bus in izkoristim čas pred odhodom ter povabil angleško govorečega lokalca na kosilo. Hitro mi da vedeti, da tukaj ni belih turistov in zato taka gostoljubnost.
Vožnja na 250 km dolgi poti do glavnega mesta je bila divja in večkrat sem se počutil ogroženega in v nevarnosti. Vojaki, ki so se vračali domov za vikend so se mi posmehovali češ da to je normalno v Bangladešu. Po obljubljenih petih smo potrebovali osem ur saj se je kaos na cestah začel že 20 kilometrov pred Dhako. Na koncu srečno prispemo do glavnega mesta, kjer sem v poznih urah našel hotel v predelu Farm Gate.
Zjutraj sem se dobil s Slovenko Tino, ki tukaj živi že dve leti. Odpraviva se do stare Dhake, kjer je največja populacija hindujske vere v državi. Praznujejo festival Holy midva pa raje opazujeva bolj od daleč in se izogneva barvni vojni. Po mestu pa kaos četudi je petek- muslimanski dan. Ozke ceste ne prenesejo mnozice rikš, busov in ostalega transporta, ki rinejo, hupajo in se prebijajo vsak v svojo smer. Za 10 kilometrsko pot iz predela Mohamadpur do stare Dhake ti vzame od ene do treh ur.

Popoldne se ločiva s Tino in raziskujem sam. Reka Buriganga je natrpana s trajekti in čolni. Zanimivo je opazovanje ljudi, ki v tej umazani črni reki brez življenja perejo belo perilo.

Počakam še soncni zahod potem pa ob zvokih džamije z rikšo hitim na bus in se izognem največji gneči. Hitro ugotovim, da je na ¨sveti¨ petek med molitvijo še najbolji čas za premik.