Zjutraj pa spet na bus in divjo vožnjo prvo do Cox bazarja, kjer zamenjam za drugega in že letimo drvimo proti Teknafu. Spremlja me zelena pokrajina, revno vaško življenje, pridelovalci soli, lubenic...in tudi palme se odsevajo v riževa polja.Vzamem lep hotel po naših stadnardih z molilnico zraven sobe. Mlad fant mi pove v katero smer naj se obrnem, da bom molil proti Meki, saj vsak lokalec misli, da smo vsi Alahovi bratje. Upam da mi bog ni zameril, ker sem ceno sobe zelo zdilal...pa saj so veseli vsakega denarja, ker so hoteli zaradi političnih problemov povečini prazni.
Prespim na boljšem jogiju kot doma in komaj čakam, da stopim na otok, ki sem ga po vseh kaotičnih mestih in tisočih kilometrih res zaslužil. Premaknem se do lesene ribiške barkače, kjer natovarjajo različno robo in čakamo, da se nabere dovolj ljudi. Čakanje traja in traja tako da postane tako vroče, da se raje odločim za mali gliser za osem oseb in v 40 minutah prispemo na otoček Saint Martin.
Ni komentarjev:
Objavite komentar