Chittagong

Naslednje jutro pa nazaj do stare Dhake in ladijskega terminala Sadarghat. Hitro sem našel pravi trajekt, ki pelje do 60 kilometrov oddaljenga Chanpurja. Seveda sem bil spet edini bel med mnogimi lokalci. Takoj sem bil povabljen v kabino kapitana in skupaj smo opazovali življenje na reki in ob njej. Spremljajo nas visoki dimniki mnogih tovarn opek ter spet nečloveško delo ljudi, ki ves materjal prenašajo na glavah. Po štirih urah prispemo na cilj. Takoj sem skočil na rikšo do vlak postaje, da izvem kdaj se lahko premaknem naprej. Izvem da edini vlak odpelje čez slabo uro in da imam še čas za kosilo. V malih umazanih gostilnicah pa nič pametnega. Mrzle rečne ribice in nek čudn piščanec, zato sem sem zadovoljiv z mrzlim rizem, malo kumarice in čebule. Pa en čaj pa  piškote čez sicer kot vse izdelano v Bangladešu zelo umetno in slabe kvalitete.

 Star vlak še iz časa Angležev je začel svojo pot s polurno zamudo. Lesene klopi in potrgani zglavniki spominjajo bolj na muzejski vlak, kar se občuti tudi na hitrosti. Pol poti gremo okoli 20km/H kar je bilo idealno za opazovanje zelene pokrajine, ljudi na poljih in življenje na podeželju. Prispemo na glavno progo med Dhako in Chittagongom, kjer zamenjajo lokomotivo in že letimo proti končni destinaciji. Okoli 11 zvecer prispem v drugo največje mesto in glavno pristanišče v državi. Najdem hotel in takoj zaspim.

Že zgodaj zjutraj se začne podoben kaos kot v Dhaki. Odpravim se na tržnico in nakupim sadja, da z vitamini razbijem  mastne porote, jajca in drugo ocvrto hrano. Izberem rikšarja, ki me pelje do ¨district offica¨, kjer naj bi izdajali dovolilnice za predel Rangamati in Hill tracks. Izven da od januarja letos na novo izdajajo le v Dhaki, tako da s tem ni nič. Pa trmast kot sem vseeno probam srečo ampak me kljub dalješ pregovarjanu ne spustijo naprej. Tudi v državi brez zakonov ne gre vse čez kot se zamisliš...četudi si bel:)

Ni mi preostalo drugega, da se premaknem do dolgo pričakovanega odklopa na morju. Pridem na želežnisko postajo in si poizkušam rezervirat spalnik za nazaj, saj je veliko bolj varno in še privarčujem en dan. Na koncu pristanem v pisarni šefa postaje, postežen s čajem in debati o Jugoslaviji, Titu, Miloševiču in večkratnem rokovanju ter fotkanju in seveda odobreni karti za posebnega gosta iz Slovenije.