Cherrapunjee

Moja zadnja postojanka preden odletim nazaj v našo »bijutiful« Slovenijo. Najprej sem mislila, da bom do odhoda na letališče ostala v Shillongu, vendar so me pripovedovanja o naravnih mostovih in lepi naravi v Cherrapunjee-ju preveč prevzela in sem se zato odpovedala počitku in mirnemu čakanju na odhod, ter šla še tja.

Samo eno uro in pol od Shillonga prispeva v najbolj moker kraj na zemlji. Tukaj naj bi v koledarskem letu padlo največ padavin. Cherrapunjee je mesto tik ob meji z Bangladeshom, znano tudi po zgodovinskem imenu Sohra. Pomen »cherrapunji« je »dežela pomaranč«. Na tržnici kupiva sadje, na moje veselje dobiva tudi papaje in ananas…pomaranče pa so začuda dražje kot vse ostalo??!! Naj bi imele poseben okus.

V okolici mesta je veliko jam in v deževnem obdobju je kar nekaj velikih slapov (Nohkalikai falls in Seven Sister's falls ), ki padajo čez panoramske pečine.

Navkljub izobilju z vodo imajo domačini tudi težave, ker obilno deževje spira rodovitno zemljo in je tako težko pridelovat poljščine. Obenem pa naj bi primanjkovalo pitne vode in jo morajo zato od daleč prinašati v vasi.

Pri prijazni  gospe, pri kateri pustiva najino prtljago, medtem ko greva na ogled bližnje jame, na koncu kupiva tudi med z aromo pomaranče.  Jama ni nič kaj posebno zanimivega, zato upava da naju v džungli čaka kaj bolj osupljivega. Navkljub meglenemu vremenu pa se pod potjo po kateri hodiva odpirajo lepi razgledi. Po večerji sledi nakup »super kvalitetne« potovalke, ki jo iščeva po celem mestu. Še sreča da je majhno in za današnji čas v kameni dobi. Najdeva eno, ki je še najbolj primerna, vendar je že tako načeta, tako da se nama res zdi smešno, kaj vse prodajajo…ko jo po dolgem pregovarjanju z prodajalko jo le vzameva..ko želim odpreti zadrgo, da bi vanjo pospravila hrano se še ta strga in ne preostane nama drugega, kot da se ustaviva še pri mojstru, ki je štručko za vse takšne probleme.

Hostel »By the way«, ki leži ob glavni cesti. Spominja me na ameriške motele ob route 66, samo v indijskem stilu s straniščem zunaj sobe za hišo, ker je novi »in the construction«, tako da večerno tuširanje poteka na travi skoraj pod zvezdnim nebom. Na recepciji dela mlad fant, s katerim želi Matjaž najti skupen jezik, vendar se on ne pusti, ker vsak hec vzame resno in je na koncu čist obupan, ko mu Matjaž reče »my friend«. Kljub pozni uri se začne prelaganje in pakiranje, da vse zložim čim bolj ekonomično in da vzamem še nekaj Matjaževih reči, ki jih ne bo potreboval v Bangladešu, kamor odhaja še za nadaljnjih 14 dni.

Ob šestih dobiva share taxi še z enim Indijcem iz Kerale..ki gre tudi na ogled »natural Bridges«;  Najprej se moramo zapeljati do 15 km oddaljene vasice in od tam nas čaka 2 400 stopnic navzdol, da prideva do vasice Nondriat. Vsak s katerim se pogovarjava nama razloži, da je pot kar dolga in naporna, midva pa sva dol že v eni sami uri. Res je lepo...čista reka, ogromni balvani in naravni mostovi spleteni iz korenin dreves. Ljudje iz okoliških vasi so skozi stoletja izumili tehniko za prepletanje drevesnih korenin tako da so jih lahko spletali in povezali, da je nastal most, ki je povezoval oddaljene vasice med seboj. Najstarejši naj bi bil star več kot 200 let. Nekateri med njimi tudi »Double Deckers Living Root Bridges«, ki so dvojni povezani zgoraj in spodaj. Prava naravna umetnina zlita z naravo naokoli.

Z Niko sva se poslovila jaz sem si pa v miru pregledal vasico sredi dzungle, še vec naravnih mostov in se nekaj slapov med katerimi zmaga Rainbow falls. Prespal sem v edinem Homestayu in spoznal se nekaj popotnikov, ki so zašli v ta poseben kraj. Vsi smo bili navdušeni nad neverjetno naravo in ljudmi z upanjem, da tako ostane vsaj še nekaj let.