Shillong

Po jutru se dan pozna in midva sva že zgodaj dopoldan v baje najčistejšem mestu Shillong, prestolnici Meghalaye, najmanjše države v Indiji. Vpliv evropskih naseljencev iz Škotske je zelo očiten in viden na arhitekturi. Shillong je zato znan kot »Škotski vzhod«.

Ker je nedelja, so ljudje lepo oblečeni in hodijo k maši v cerkev. Velika večina je Katolikov, drugače pa so tudi muslimani, hindujci in delež sikov ter budistov.

Ko gledam kako so ženske urejene, večina jih ima visoke pete in dolga tradicionalna krila, torbice. Ljudje se zbirajo v skupinah, pred cerkvijo ali tam kjer prodajajo čaj. To me spominja na stare čase, ko so se ljudje enkrat na teden lepo oblekli in šli k maši, kjer so se potem po obredu srečevali, se pogovarjali, se spoznavali in si dvorili,  ter debatirali o vsem, kar se jim je zgodilo med tednom.

Pred eno cerkvijo, ki pripada »baptistični« veji katoliške vere, sedeva na obzidje, kjer starejša gospa pripravlja čaj in prodaja tudi tiste dobre krofe, ki pa so stari že nekaj dni zato ostaneva raje kar na čaju in si razdeliva en večji momos. Poleg naju sedi en malo poseben fant, ki sreba čaj in zre predse. Začneva se pogovarjat in kmalu jih začne Matjaž pokat, ko ga fant sprašuje kakšen je v svojem nedeljskem suknjiču in hlačah. Matjaž se heca, da bi bil odličen župnik on pa ves zgrožen doda, da je mislil, da je bolj podoben kakšnemu poslovnežu. Res je bil malo bolj posebne sorte in zato je bilo veliko smeha in zabave pa tudi njemu sva gotovo polepšala tisto dopoldne.

Sprehodiva se do kathedrale Mary Help of Christians, ki je res ogromna zunaj so postavljeni še raznorazni kipi. Znotraj imajo mašo, zunaj pa odprti krog, kjer nekaj nun debatira. Spredaj se zbirajo tudi »pobalini«, otroci, ki prosijo za denar…res so navihani in ko se hecava z njimi in jima pač ne dava denarja, ko prosjačijo »ten rupies…rice???« nama še kar sledijo. Razdeliva jim bombone, ki nama ostanejo. Ponovno jih srečava, ko greva do jezera Wards Lake. Pred pobalini, ki mi vlečejo dol hlače in postanejo že prave nadloge pobegneva znotraj ograjenega jezera, kjer je veliko nedeljskih sprehajalcev iz mesta in je zato toliko bolj atraktivno sedet nekje na klopci in opazovat množico naokoli. Poleg tega imava mir in lahko spočijeva utrujene noge.

Povzpneva se tudi do Pinewood Hotela, kjer imajo imenitni gostje zaroko in je cela ceremonija. Šokira te slika tam v hotelski dvorani, vse lepe in urejene gospe in visoki gospodje…od tiste na ulici. Kakšen kontrast; je to isti svet?? Midva izkoristiva udobne naslonjače v sprejemi dvorani, kjer se lahko v miru poveževa z internetom z vključno uporabo stranišča =)

Ogled Sikim templja, kjer ne uideva očem, ki naju opazijo in takoj naju kar nekaj moških povabi na skupno kosilo.
 Rana ura, zlata ura…danes naju čaka še zadnji šoping na tržnici; Začneva s papajo in pomarančami, potem pa si privoščiva še eno tako riževo specialiteto in čaj v družbi branjevk na tržnici. Nakup vsako minuto postaja bolj naporen in utrujajoč…toliko raznih trgovinic in ulic… ceu labirint in predvsem toliko ljudi vse povsod…dobiva vse kar potrebujeva in ko odrineva naprej do najinega transporta za Cherrapungee se ulije še dž…vse je blatno in še bolj umazano.