Durban

Pred Durbanom sva se ustavila v Ballitu in Umllangi. Dve turisticni tocki z luksuznimi hoteli in cudovitimi plazami. Polezavala in namocila sva riti, do vecera pa prispela do centra Durbana.

Mesto je tretje najvecje v drzavi s skoraj 4 miljoni prebivalstva od katerih je tretjina Indijcev. Ugodna klima privablja v te kraje vedno vec ljudi, saj je celo leto toplo.
Najlepsi del je vec kot 6 km dolga plaza z urejeno pes cono in razgledom na mesto. Ta je se bolj velicasten iz vrha stadiona, kamor te popelje Sky car.

Zadnji vecer sva obiskala Sun Coast City, ki je mesto zabave z ogromnim kazinojem, kjer sva poiskusila sreco. Z dolgimi nosovi sva zapustila lepo mesto ter se odpeljala proti hribom.

Kwazulu Natal

Prestopila sva provinco Kwazulu Natal. Mimo cudovitih razgledov na jezero sva se dvignila do mesta Jozini. Nic se ni kaj dosti spremenilo. Ljudje ob poti so na glavah nosili vodo in les in tudi hise so bile tipicno afriske. Proti Elepfant coast naju je vodila makadamska cesta. Prispela sva do najbolj severnega dela obale do koder se da priti z osebnim avtom.

Sodwana Bay spada v nacionalni park Isimangoliso in kraj je znan po najboljsem potapljanju v drzavi. Tu sva ostala pri prijaznih belih afrikancih s katerimi smo kuhali tipicno hrano v kotlju, zraven dobro pili in navijali za najboljse v rugbiju. Okolica je polna divjine, gozdov, jezer s hipoti ter neskoncnimi plazami.
Ustavila sva se v turisticnem kraju Santa Lucija ter v industrijskem mestu Richard Bay.
Plaze so povsod enake. Dolge z napihanim peskom na katerih le ribici upajo na svoj ulov. Mesta in tudi majhne vasice imajo velike nakupovalne centre in so lepo urejena. Crni na parkiriscih ''usmerjajo promet'' ter pazijo na avte. Kasneje zato prosijo za kovance.

Nekatera mesta imajo urejene parke z braai (rostili) na drva. Ta so vedno zasedena ob vikendih ko juznoafrikanci prihajajo na obalo ter pecejo in pijejo. Zato ni cudno, da je ogromno belih lusno okroglih.

Odmaknila sva se od morja ter dan prezivela v Eshowe. Mesto z zeleno pokrajino in bogato Zulu kulturo. Ta je podobna kot v Svazilandu s tipicnimi oblekami in plesi. Zanimivo je da v cerkvah pijejo pivo ter verjamejo v moc vracev.
Naslednji dan je bil obvezen ogled kosarke mer Slovenijo in Hrvasko in bliznje mestece Mtunzini je bil zato prava izbira. Kraj je sicer poznan po parku, kjer sva se vozila med zebrami in opicami ter se sprehajala po plazi indijskega oceana.

Kwazulu Natal je provinca, kjer zivijo ljudje Zulu. Za njih pravijo, da so najbolj ponosna etnicna skupina v drzavi. Imajo svojega kralja in tudi tu je dovoljena poligamija. Sedanji predsednik Zumba prihaja iz te province.

Swaziland

Ob prihodu na letalisce sva se iz backackerja prelevila v turista. Ruzake v prtljaznik in odpeljala sva se z belo strelo. Po 7 mesecih v avto in po sest pasovnici ter po levi strani. Potrebovala sva vec kot uro, da sva nasla pravo cesto iz gromozanskega Jo'burga.

Peljala sva se skozi pusto in prazno pokrajino province Mpumalanga. Kasneje so se zacali nasadi gozdov, kjer je sekanje lesa edini zasluzek v teh odmakjenih krajih. Bila sva na poti proti kraljevini Svaziland.

Ena najmanjsih afriskih drzav z bogato kulturo, ki ima svoje posebne plese, tradicionalne hise ter obleke v katere se mnogo ljudi oblaci vsak dan. Dovoljena je poligamija in tudi kralj ima 14 zena in ogromno otrok. Je eden najbogatejsih ljudi na svetu.

Najlepsa je dolina Ezulwini z lepo naravo bogato kulturo in marketi s tipicnimi spominki. Ustavila sva se tudi v glavnem mestu Mbabane ter najvecjem industrijskem mestu Manzini, kjer pa poleg juznoafrikanskih nakupovalnih centrov ni kaj videti. Pokrajina je zaradi zime suha in veliko je praznine. Vendar pa se spremeni na jugu, kjer so nasadi sladkornega trsa. Zal ne pridelujejo svojega ruma le pivo Sibebe, ki sva ga seveda morala poiskusiti.

Ljudje so izredno mirni in prijazni. Grozljiv pa je podatek, da je vec kot tretjina prebivalstva okuzena z aidsom. Posledica tega je povprecna zivljenska doba 33 let.

Antananarivo

S podrto katro, ki jo je taksist vzal na zice smo najprej obiskali bencinsko crpalko. Vsi vozniki javnega transporta natocijo vedno toliko, kolikor porabijo do cilja. Natocili smo dva litra v kantico pod voznikovimi nogami in prispeli smo do vasice Ivato, ki lezi izven mesta. Tu je tudi glavno letalisce v drzavi.

Tana je 4 miljonsko mesto in prestolnica Madagaskarja. Na obrobju so polja in barake v centru pa mnozice ljudi. Zaradi pomanjkanja delovnih mest in podrtega sistema v drzavi se ljudje prezivljajo s prodajo najrazlicnejsih stvari. Zato je tu, kot po vseh drugih krajih vsepovsod trznica. Ljudje prosjacijo, brskajo po smeteh in ogromno jih je takih, ki zivijo iz dneva v dan.
Na vrhu hriba stoji palaca Rova, ki jo zaradi poziga obnavljajo in ni odprta za javnost. Je pa od tu lep razgled na mesto ter jezero Anosy sredi katerega je velik kip angela.

Nekaj kilometrov iz centra v Ambohimahitsy-ju zivi in deluje slovenski misijonar Pedro Opeka. Obiskala sva njegovo vas Akamasoa, kar v malagascini pomeni dobri clovek. Na robu najvecjega smetisca je zgradil vasice in tako ljudem, ki so prej ziveli tu pomagal do dostojnega zivljenja. S pomocjo svetovnih organizacij je zgradil sole, bolnico, porodnisnico in tovarne ter vec kot 3000 his. V skupnosti Akamasoa zivi vec kot 20 tisoc ljudi od katerih se jih 10 tisoc izobrazuje. Vsakodnevno jih vsaj 200 prosi za vstop v skupnost. Popeljal naju je naokrog ter nama pokazal se druge vasice na hribu. Ko so vas zaceli graditi so najprej naredili cesto. Tam so kamnolomi, hise in cerkev, ki jo vsako nedeljo obisce vec kot 7 tisoc ljudi.

Srecanje z njim je v nama pustilo poseben pecat. Svoje zivljenje je posvetil ubogim malagasem in se ze 30 let bori za reveze. Pravi, da bo tu ostal zaradi otrok, ki mu pomenijo vse.

Madagaskar je poseben otok, ki bi lahko bil sesti kontinent. Pravijo mu Afroazija. Poleg edinstvenega rastlinstva in zivalstva so naju najbolj presenetili ljudje in njihovo tezko zivljenje. Skozi mnogo let se tu ni spremenilo nic in nic ne kaze na bolje. Za naju izjemno zanimiva drzava, za malagase pa otok, kjer ostane le upanje...

Ambositra

Sredi noci sva prispela v Ambositro. Gorsko mestece obdano s hribi in razprsene vasice na vsakem od njih. Je center umetnosti in rocnih izdelkov. Veliko je izdelkov iz rafije in lesa.

Ravno ta vikend so imeli poseben praznik. Prisle so folklorne skupine iz okoliskih krajev in na glavnem trgu se je dogajalo. Poleg hrane in pijace so bili najbolj obiskani stanti z igrami na sreco. Kockanje in ruleta iz feltne ter tombola so bili prava stvar za lokalce. Tudi midva sva poizkusila sreco in zasluzila pol eura. Stari in mladi so sedeli na doma izdelanem vrtiljaku, ki je bil dan in noc zaseden.
Obiskala sva sobotni market zivine, kjer so prodajali zebuje in prasice. Ti so noro cvilili, saj so jih pred nakupom vlekli za jezik in jim pregledovali oci. Tako so se prepricali, da je prase dobre kvalitete. Cena za mladega pujska je 20 eur za zebuja pa od 140 do 180 eurov.
Med hribi so lepo obdelana polja. Nekateri iz rdece zemlje in ilovice izdelujejo opeko, ki jo nato na glavah prinasajo do ceste, kjer jo kasneje prodajo.

Najin krog je bil tako sklenjen in preko Antsirabeja sva bila na poti v glavno mesto.

Manakara

Edini se delujoci potniski vlak v drzavi povezuje Fianar z vzhodno obalo. Za turiste atraktivna voznja, za lokalce, ki zivijo ob progi pa to edini prevoz.

Seveda se je voznja zacela z zamudo. Prvic sva sedela v druzbi turistov in bili smo opremljenimi s fotoaparati in kamerami. Odpeljali smo se po 80 let stari progi.

Ta pelje med hribi s cudovitimi razgledi na zeleno pokrajino. Slapovi, visoke skale, nasadi kave in banan, kasneje pa rizeva polja in reke. Skozi 48 temnih tunelov in vec vasic smo se ustavili na 17 postajah. Tam ljudje prodajajo vse mogoce ter na vagone tovorijo najrazlicnejsko robo. Po devetih urah zanimive voznje sva bila iz hribov spet ob morju. Tokrat na vzhodni obali v mestu Manakara.
Samo mesto ni nic posebnega. Najlepsi del je ob reki Manakara, kjer so polja in slamnate hiske. Tu se zacne popularen izlet s pirogveji po kanalu Pangalanes, ki je dolg vec kot 600km in ves cas poteka vzdolz indijskega oceana.
Zaradi mocih tokov in morskih psov se tu nisva kopala. Vozila sva se z riksami, si po dolgem casu privoscila pico ter popila nekaj piva THB ( Three horses beer).

Po dalsem pregovarjanju z nesramnimi smuglarji sva za visje placilo dobila zadnje sedeze v mini busu in peljali smo se proti Ambositri.

Fianarantsoa

Kar prehitro so minili dnevi in spet sva sedela v kamionu. Letnik mercedeza je vsaj presegel abrahama a bil je obnovljen in prebarvan. Imel je tapicirane klopi in skoraj vsa steklena okna.

Ko smo zapustili mesto sva bila prepricana, da se bomo kmalu vozili po asfaltni cesti stevilka 13. Zal pa temu ni bilo tako. Bila je slabsa kot katera koli do sedaj. Zaradi skal in ogromnih lukenj nas je dan in noc premetavalo. Po 24 urah brez spanja nam je soncni vzhod pokazal drugacno pokrajino. Ogromne skale, suha trava in praznina. Le nekaj pastirjev je ze zarana gnalo svojo credo na paso. Prikljucili smo se cesti stevilka 7, ki je asfaltna in najbolj prometna juzno od Antananariva. Maratonska voznja se je po prevozenih 680km zakljucila v Fianarantsoi.
Mesto, ki se razprostira na vecih grickih je drugo najvecje v drzavi. Razdeljeno je na tri dele in stari del Haute Ville je najlepsi in najmirnejsi med njimi. Tam je vec cerkva, ki so bila obnovljena s pomocjo tujcev. Od tu je tudi lep razgled na mesto.

Najvec ljudi se tu ustavi zaradi znamenitega vlaka, ki pelje proti Manakari.

Fort Dauphin

Po napornem potovanju sva prispela do juznega odrocnega mesta Fort Dauphin. Utrujena sva se najbolj razveselila tekoce vode in odlicnega tusa. Spet sva bila povezana s svetom, jedla sva razlicno hrano in trznice so bile bogato zalozene. Po dolgem casu sva spet videla vaza.

Mesto je obdano s hribi , jezeri in morjem na vec straneh. Razprostrto je na vec manjsih polotokov s samotnimi plazami. Med hojo po mestu se ti zdi, da si nekje v hribih. Je raj za srfanje in pohodnistvo. Turistov je malo in se najvec belcev je iz Kanade in Juzne Afrike, saj v teh krajih koplejo titan.
Fort Dauphin je bil eden prvih naseljenih mest na otoku. Iz starih casov je ostalo vec stavb, ki pa zal po vecini propadajo. Staro obzidje je v lasti vojske in od njega ni ostalo veliko. Vojaki tam v sandalih s starimi puskami ''plasijo vrane''. Zaradi pogostega dezja in vetra tu ni riks in po mestu vozijo francoski oldtajmerji, ki te za 1000 ariary popeljejo po mestu.
Kljub temu, da je mesto najvecje na tem delu tu ni nobene vecje trgovine.
V blizini je zanimiv obisk vasice Evatra in polotoka Lokaro. Tja zaradi slabe ceste ne vozi javni prevoz. Da prides do nje lahko hodis 15km po dolgi plazi ali pa kot midva najdes lokalce, ki te tja peljejo s kanujem. Po dveh jezerih in recnem kanalu smo po treh urah priveslali do Evatre.

Naslednji dan smo prehodili polotok. Samotne plaze, ogromne skale in bucanje valov na koncu pa velicasten razgled. Vasica s svojim carom, morje na eni in jezero na drugi strani vse okrog pa zeleno in hribovito.

Fort Dauphin je mesto, kjer se gore skoraj dotikajo oceana. To je spet drugacen del Madagaskarja.

Pot do Fort Dauphina

Taxi brousse pripelje iz Toliare mimo Ampanihija okrog osmih zjutraj. Zgodilo se je prvic v Afriki, da je prisel pred tem. Zbudili so naju in ko sva stopila izza vogala tam ni bilo kombija, ampak je cakal kamion.

Prtljago na streho, midva pa v kason poln ljudi in robe pod zeleznimi klopmi. Po uri voznje s koleni pod brado in srfanjem na odbijacu sva se preselila nadstropje visje. Na streho polno robe, kjer se je zacela panoramska voznja. Ustavljali smo se v vaseh, kjer smo pobirali ter raztovarjali robo. To pa se ni in ni koncalo, ko se je ze temnilo in postajalo hladneje. Voznik nama je posodil svojo odejo in skupaj s se tremi kamarati, ki so bili delavci na kamionu smo se pokrili do vratu. To je bil nas ''cambre'' hotel z razgledom. Po vec kot dvanajstih urah voznje po puscavski pokrajini in mivkasti cesti smo po prevozenih 225km prispeli v Ambovombe. Tam smo prenocili. Zjutraj pa kavica in krofki, ko je mimo najinega hotela spet pripeljal isti kamion in cakalo nas je se 110km do cilja.
To jutro sva kot vsi drugi sedela v kasonu, saj je bila to glavna cesta a se vedno mivkasta. Zaradi delckov starega asfalta je bila ta se slabsa. V kasonu, kjer je glasno igrala muzika smo s prijaznimi lokalci drveli naprej.

Narava se je spremenila. Kaktuse so zamenjala drevesa, bilo je zeleno in vse okrog hribi. Rizeva polja in cesta med njimi. Reke so imele vodo in to je bil spet drugacen svet tega velikega otoka.

Androka

Po vseh obmorskih vasicah sva bila zdaj 12km stran od morja. Vasica z ogromnim prostorom v centru pride na svoj racun enkrat tedensko. To se je zgodilo ravno naslednji dan.

Ob prihodu z volom pred hotel je bil ta prevozu primeren, a edini.
Sla sva na caj, ko so v vas priropotali stirje kamioni. Potujoca trznica, ki prihaja v odmaknjene vasi. Naslednje jutro so postavili stojnice in na vasi je dogajalo. Ogromno iste robe, predvsem koruze in riza. Izgleda, kot da prodajajo hrano za zivali, a temu ni tako. Za vole skuhajo tudi kaktuse, saj pokrajina ne daje dosti. Veliko ljudi ze dan prej pride z voli v vas, da prodaja svoje pridelke. Postavijo kuhinje in za zajtrk kuhajo koruzo z malo fizola za kosilo pa voden riz. Nekaj zensk pece okusne biskvite, ki so novost na najinem meniju. Moski loceni od zensk in otrok prodajajo tobak, ki ga rezejo kot salamo ter v skritih kotih gostilen pijejo domace zvarke.
Obuti so v sandale, ogrnjeni v odeje, nosijo razlicne klobuke in imajo v rokah vedno neko orodje kot so sekire, srpi, macete ali le sulice. Zenske pa s poslikanimi rutami okrog pasu med katerimi je najvec fenic Bob Marleya.

Ob opazovanju vsega tega sva se le cudila, saj je izgledalo kot v kameni dobi.

Popoldne so trznico pospravili in v kabini starega mercedeza smo skupaj z robo in prodajalci odsli proti Ampanihyju. Prehitevali smo volovske oprege ter se ustavili in raztovarjali robo se v parih vaseh. Ko pa se je stemnilo je postal problem. Nasemu starinskemu kamionu so odpovedale luci. Poskusili smo brez njih, nato z malo baterijo in ko smo se skoraj prevrnili sva posvetila midva s celno svetilko. S pomocjo le-te smo naslednje tri ure vozili do cilja. Brez nje bi ostali sredi divjine med kaktusi in peskom.

Itampolo

Pripeljali smo se v "center", kar pomeni betonski znak z mapo Madagaskarja in zastavo na drogu. Te spomenike so postavili ob neodvisnosti '60 leta.

Prvo kar sva opazila ze iz kasona so bili pravkar peceni kalamari. Najedla sva se jih, pa se nekaj ribic za po vrhu. Prodajajo jih od 300 do 500 ariary, kar je od 0,10 do 0,20 evra za kos.
Potem pa sva sla do raja. Hiska na plazi, okoli pa nic. Napihane sipine, plaze brez konca in kaktusi v mivki. Barve vode pa so kar bodle v oci.
Itampolo naj bi bil znan po jastogih, ki pa jih kljub prigovarjanju nisva poiskusila.

Vas polna lesenih barak s slamnatimi strehami ob robu vasi pa tri palme, sicer pa le kaktusi in mivka. Ob cudovitem morju zivijo svoje zivljenje, ki je ze 100 in vec let isto. Nic se ni spremenilo. Te vasice so odrezane, brez elektrike, telefonskega signala, poste in brez informacij. Edina stvar je kamion, ki prevaza ljudi in pripelje tu mimo dvakrat tedensko. Takrat se zbere mnozica ljudi, ki pride pogledat kaj je novega.

Nanj sva cakala tudi midva. Po petih urah sva koncno sedela na strehi starega kamiona, saj je bil kason nabit z lokalci. Sedela sva na kupu robe in iz strehe je bil lep razgled na pokrajino. Poleg rastja so nas spremljale zanimive grobnice. Te so zidane, ogromne in poslikane. Na njih so vcasih zebujevi rogovi, izrezljane palice ali kako drugace okrasene. Veckrat so bolje narejene kot njihove hise. Na njih se nikdar ne kaze s stegnjenimi prsti, ker je to fady. Verjamejo v tabuje in ogromno je stvari, ki so prepovedane. Tako se naprimer ne je svinina ob jezerih, ne plava se v vecini od njih in wc-ji so na posebnih mestih. Vrazeverni so v stvari in to naj bi spostovali tudi drugi.

Po dveh urah smo prisli do zadnje vasice, kjer se cesta konca. V suhi dobi tam ni reke in zato sva se cez sipine spet peljala na vozu, da sva prispela do vasice Androka.