Jinja

Cel dan presedanja po mini busih, prestop meje polne ljudi in ko sva mislila, da smo ze blizu cilja nas ustavi vojska. Nas voznik je ''svrecal'' robo iz Kenije, zato smo morali zapustiti kombi njega pa so aretirali. In spet... cakanje, da se napolni nov mini bus in da gremo naprej.

Prisla sva v drzavo, ki ji pravijo biser Afrike in to sva obcutila takoj. Ustavila sva se v mestu Jinja, ki lezi ob jezeru Victorija in je najbolj poznana po izviru Nila, druge najdaljse reke na svetu.
Vzelo nama je nekaj casa, da sva po poiskusu dvajsetih bankomatov razlicnih bank koncno nasla tistega, ki nama je dal denar. Takoj sva spoznala, zakaj je ta drzava vsem vsec, saj so ljudje resnicno drugacni. So ponizni in prijazni, drzava pa varna in zelo poceni. Zal so to ze pred mnogimi leti ugotovili Indijci in se tu zaceli naseljevati. Imajo svoje templje in so lastniki vecine super marketov, hotelov in vsepovsod delajo posel. Ugandci pa delajo kot ''suznji'', se jih bojijo in za svoje delo dobijo od 2000 do 5000 ugandskih silingov na dan (1eur/2900Ush).
Po mestu ni veliko restavracij a preden se znoci na vsakem vogalu stoji potujoca kuhinja. Na glavah prinesejo kuhano hrano, postavijo zar na oglje ter pecejo meso in ribe. Najvec pa je capatarjev, ki so specializirani za mastne capate z jajci, ki jih zavijajo v star casopisni papir.

Ne manjka pa piva in glasne glasbe se posebno ob vikendih, ko se povsod dogaja in po ulicah hodijo opiti lokalci.