Androka

Po vseh obmorskih vasicah sva bila zdaj 12km stran od morja. Vasica z ogromnim prostorom v centru pride na svoj racun enkrat tedensko. To se je zgodilo ravno naslednji dan.

Ob prihodu z volom pred hotel je bil ta prevozu primeren, a edini.
Sla sva na caj, ko so v vas priropotali stirje kamioni. Potujoca trznica, ki prihaja v odmaknjene vasi. Naslednje jutro so postavili stojnice in na vasi je dogajalo. Ogromno iste robe, predvsem koruze in riza. Izgleda, kot da prodajajo hrano za zivali, a temu ni tako. Za vole skuhajo tudi kaktuse, saj pokrajina ne daje dosti. Veliko ljudi ze dan prej pride z voli v vas, da prodaja svoje pridelke. Postavijo kuhinje in za zajtrk kuhajo koruzo z malo fizola za kosilo pa voden riz. Nekaj zensk pece okusne biskvite, ki so novost na najinem meniju. Moski loceni od zensk in otrok prodajajo tobak, ki ga rezejo kot salamo ter v skritih kotih gostilen pijejo domace zvarke.
Obuti so v sandale, ogrnjeni v odeje, nosijo razlicne klobuke in imajo v rokah vedno neko orodje kot so sekire, srpi, macete ali le sulice. Zenske pa s poslikanimi rutami okrog pasu med katerimi je najvec fenic Bob Marleya.

Ob opazovanju vsega tega sva se le cudila, saj je izgledalo kot v kameni dobi.

Popoldne so trznico pospravili in v kabini starega mercedeza smo skupaj z robo in prodajalci odsli proti Ampanihyju. Prehitevali smo volovske oprege ter se ustavili in raztovarjali robo se v parih vaseh. Ko pa se je stemnilo je postal problem. Nasemu starinskemu kamionu so odpovedale luci. Poskusili smo brez njih, nato z malo baterijo in ko smo se skoraj prevrnili sva posvetila midva s celno svetilko. S pomocjo le-te smo naslednje tri ure vozili do cilja. Brez nje bi ostali sredi divjine med kaktusi in peskom.