Arambol

V najvecji sezoni se je treba za  prostor na vlaku kar potruditi. Edina varjanta je, da dan pred odhodom cakas na karte, ki so vedno na voljo. Placas malo vec in ponavadi dobis Tatkal ticket.

Spet sem vzel spalnik vlaka, ki je najboljsa stvar za potovanje po ogromni Indiji. Po 20 urah sem se naspan vrnil v Goo. Z nekaj zamenjanini prevozi sem bil spet v Arambolu. Ruzak sem pustil v poznanem lokalu in s Katjo sva nasla sobo za 250 rupi le dan pred bozicem. 

Folka pa ogromno. Posebni in zanimivi popotniki, ki jih je veliko prislo le cez praznike. Povsod po Goi dogaja in lastniki barov placujejo policiji, da lahko organizirajo zabave do jutra. Cene alkohola, cigaret, bencina  in se kaj so tukaj najcenejse v Indiji, zato je res pravi raj za uzivanje. Skoraj vsak si renta motor in odkriva tudi druge dele. Tudi sam se veckrat prevozil plaze od Sinquerima do Tiracola. Dobil sem se tudi z Alesem, Tejo in Rokom s katerimi smo se videvali nekaj dni, ter skupaj zazurali na novoletni Anjuni. Po novem letu se je vidno zmanjsevalo stevilo ljudi in tudi mi smo pocasi planirali premik. Z Rokom sva se zmenila, da jo z motorjem odrineva proti jugu.

Se prej sem se moral skregati s norim in pozrtnik lasnikom sob. V teh turisticnih krajih ima veliko popotnikov probleme z lokalci, ki so se v zadnjih desetih letih dobro opomogli s pomocjo turizma. Vsi bi radi v stirih mesecih glavne sezone zasluzili za celo leto in za denar delajo neumnosti.

Z lastnikom se nisem vec menil in sem velik ruzak pustil pri Anglezu v sosedni sobi...in pripravljena sva bila na pot proti Palolemu.

Varkala beach

Iz Allepeya sem pot nadaljeval proti morju. Z busom do mesta Varkala nato pa dilanje z rikasarji za prevoz do plaze. Takoj sem srecal Slovenca, ki sem ga spoznal pred leti v Burmi in dobil lepo sobo s prostorom za viseco mrezo. Plaza pa rajska obdana z rdecimi stenami in turizmom nad njem. Na delu plaze cakajo sveti ''zupniki'', ki opravljajo posebne obrede  predvsem tistim, ki so zgubili druzinske clane. Tudi tempelj je zelo znan in obiskan. Pred njim prodajajo liste in rastline, ki jih mazejo z maslom in jih nosijo bogovom. Cez dan nad njem pokajo s smodnikom ob vecerih pa prirejajo posebne obrede ob spremljavi muzike. 

Vzel sem motor in si pogledal tudi okoliske plaze in ribiske vasice, ter prisel skoraj do Trivadruma, ki je tudi glavno mesto Kerale. Vsepovsod mreze, barke in ljudje, ki se radi slikajo. Tudi hrana je dobra. Na vsakodnevnem meniju je bilo veliko sadja, sadnjih sokov, razlicni birjaniji, juzno indijski thali...

Kraj je miren in domacini so prijazni, zato se veliko tujcev  tu zatakne in ostane dalj casa. Tudi sam sem se odlocal ali naj ostanem ali se premaknem v provinco zabave.

Ob vecerih smo se zbirali v bazi, pili pivo zavito v casopis, ki sem ga moral skriti pod mizo. Naslednji dan so mi ga na pol toplega postregli v cajniku s skodelico za kavo... in odlocitev padla. Goa... pravi kraj za novoletne praznike in zabavo...v Varkalo in Keralo se pa se vrnem saj ta ''state'' ponuja se marsikaj.

Kerala Backwaters

Popoldne sem se s hribov premaknil do Kottayama. Dobil sem sobo v starem hotelu z unikatnim pohistvom in s sobno strezbo za pet evrov na noc. Mesto nic posebnega le da sem zacutil poslovno priloznost, saj tu proizvajajo radirke za celo Indijo:)

Prehodil sem del mesta in se pozanimal za barko, ki vozi med mesti in sluzi za lokalni transport. Naslednje jutro sem za 9 rupij vozil med kanali, jezeri in opazoval zivljenje ljudi na vodi. Veliko je tudi ''house boatov'', ki so glavna ponudba in niso poceni.

Po 3 urah sem prispel do mesta Allepey, ki mu pravijo tudi Benetke vzhoda in je eno glavnih turisticnih tock v Kerali.

Kumily

Po sestih urah ovinkaste in divje voznje sem prisel na bolj prijetno klimo. V noci sem nasel poceni sobo in  naslednje jutro pregledal mesto obdano z grici in naravo. Vsepovsod trgovine z zacimbami, orescki, caji, ocvrtimi bananani, sladkim zelejem...ogromna je tudi ponudba masaz ayurvede, ki pa so bile povecini prazne. Vsi tarnajo nad slabo turisticno sezono.

V blizini mesta je popularni park Periyar, kjer sem s tremi indijskimi turisti vzel voden trek po naravi. Videli smo le bizone, ptice in kak lep razgled, tigre ali kaj drugega pa zal le na sliki. V parku je tudi umetno jezero narejeno v casu Britancev. Leta 2010 se je na njem prepolna barka prevrnila in umrlo je 45 indijskih turistov. Od takrat prodajajo le tocno doloceno stevilo kart, ki so jih to nedeljo hitro prodali. Ni mi preostalo drugega kot da skocim skozi okno ladjice in se svercam. Na njej so bili le studenti iz severne Kerale, ki so me z zanimanjem gledali, tako kot tudi kapitan in pomocnik. Na koncu sem sedel v kabini, opazoval ter fotkal iz najboljse lokacije in za belega svercarja ni vedel nihce.

Chennai - Ernakulam - Fort Cochin

Iz letalisca pa na vlak proti centru. Najprej sva zavila v najvecji nakupovalni center, ter si po mesecu privoscila pico, garlic bread in ostale dobrote. Nato pa hitri soping in spet problem z netom in kopiranjem fotk. Na koncu sva hitela med polnimi ulicami 7 miljonskega mesta vse do zelezniske postaje, kjer sva zakljucila skupno pot.. 

Vzel sem spalnik na vlaku in se zjutaj zbudil na drugi strani Indije. Na postaji sem shranil prtljago in se z busom odpeljal proti Fort Cochinu. Vsepovsod mreze in ribici, ki ze stoletja lovijo na ta nacin. Ribe prodajajo povsod in veliko je restavracij, ki ti jih pripravijo za 125 rupij na kilogram. Spoznal sem lokalca Nazirja in skupaj sva prehodila del starega dela. Lepo ohranjene stavbe spominjajo na 500 letno zgodovino Portugalcev, Nizozemcev in Britancev. Poleg katedral, pokopalisc in zidovskih sinagog pa seveda ne manjka turisticne ponudbe.

Po odlicnem piscancjem birjaniju sem se z barko odpeljal nazaj v Kochi od tam pa z busom proti hribom.

Port Blair

Prispela sva v glavno mesto andamanskih in nikobarskih otokov. V centru vzela sobo v ze poznanem hotelu in iz balkona spet dobila pogled na ulico polno smeti, zvecer pa na brezdomce, ki so si postavljali prenocisca. Trznice so polne zalozene in tudi klalcev perutnine in kozlickov ne manjka. Z zanimanjem sva spremljala kako malo je treba, da piscanec pride iz kletke do kroznika.

Pogledala sva si znani zapor Cellular, bila v srediscu poroke in se komaj otresla pijanih moskih, ki so skakali, noreli in pokali s petardami. Internet pa tudi v najvecjem mestu neverjetno pocasen, saj si porabil vsaj 15 minut za odpiranje maila. Zato sva raje zavila v bar in zadnjo noc zalila s ''tamocnim'' Kingfisherjem.

Zgodaj zjutraj sva mackasta lovila let v Chennai.

Little Andaman

Prespala sva v Port Blairu in zgodaj zjutraj odplula na sest urno pot do naj juznejsega andamanskega otoka. Le ura je minila in nekateri potniki so se kvalitetno "penili" v lavor, ki je bil v blizini nahrbtnikov. Ni preostalo drugega kot da greva na palubo in se raztegneva in nadihava svezega zraka.
Prispela sva na miren otok, katerega je cunami leta 2004 "dobro" porusil. Ostanki so vidni se danes in veliko je novih hisk zgrajenih s pomocjo organizacij, ter preventivno odmaknjenih v hrib.
Otok Little Andaman ima eno banko, en bankomat, eno trgovino z alkoholom in en bar, ki je dobro obiskan. Ne glede na vero se ga zapijajo in denar za pijaco hitro naberejo. V Lovely baru jih je vedno poln sank. Viski mesajo z vodo, steklenica zdrzi le pet minut. Med seboj bolj malo govorijo, le ulivajo do kome :)
Po cesti, ki je dolga 22 kilometrov vozijo busi in dzipi za lokalni transport. Voznja pa ni tako enostavna, saj so ceste polne krav, koz in garjastih psov. Vsepovsod mecejo smeti in vedno pomedejo pred svojim pragom. Najveckrat cez cesto ali vrzejo za hiso. Tudi ostanki cunamijskih rusevin so polno zalozeni z raznoraznimi smetmi. Nekaj jih pojedo zivali in veckrat sva opazila krave, ki se sladkajo s kartonom.
Ribe pa vsepovsod, sveze in neverjetno poceni. Edini problem je priprava, ki nama je po treh dneh ucenja in razlaganja osebju v restavraciji, le uspela.
Vse dni sva bila na motorju in verjetno ni bilo ceste, ki je nisva prevozila. Zanimiva je bila sest kilometerska pot po dzungli do svetilnika, obisk slapa, tovarne kokosove moke, nasada zacimb in palminega olja. Vsepovsod susijo betelove orescke, ki je poleg rib eden vecjih zasluzkov. Plaze pa rajske, dolge, a se jih vsi izogibajo, saj so polne sand fly-ov, ki te hitro pogrizejo. Otok se poizkusa odpirati turizmu, probavajo tudi  s surfanjem ampak najvecji car so ljudje, ki ti zlezejo pod kozo.

Havelock Island

Iz severnega Andamana sva se pomaknila nazaj do Rangata. Srecala sva "stare" prijatelje in obiskala nekaj hindu templjev. Takoj sva dobila piko na celo in sedela z njimi pri glasni molitvi. Mestece hitro utihne in tudi midva sva se vrnila v lokalni hotelcek. Zgodaj zjutraj pa v pristanisce in na ladjo do najturisticnejsega otoka.
Takoj po prihodu nas je pricakalo vlazno in dezevno vreme, vozniki riks, ki so se borili za bela turista. Vecina resortov jim ponuja dobro provizijo, zato ti takoj racunajo nizko ceno prevoza. Voznika sva zal razocarala in se sama sprehodila po plazi stevilka pet, kjer sva kasneje nasla odlicno hisko za nizko ceno. Vsi resorti so cisto zapolnjeni in hiske so po vecini ena ob drugi. Veliko je tudi Zidov- izraelskih turistov, kateri se drzijo zase v vsem poznanih placih. Seveda se drugi folk tam ne drenja, saj jih vecinoma ne marajo.
Prve dni je bilo oblacno in dezevno. Vseeno sva vzela motor in se peljala naokoli. Najbolj poznana plaza Radha Nagar se nahaja priblizno 10 kilometrov stran od trznice, ki je tudi center dogajanja na otoku. Dolga bela plaza, kateri pravijo tudi beach No.7 je najbolj obiskana. Vecina je indijskih turistov, tudi sveze porocenih, ki se kopajo kar obleceni in tudi nekaj belih raztresenih po rajski plazi. Obdajajo jo ogromna drevesa in dzungla, tako kot tudi vse ostale andamanske otoke. Kopala sva se tudi v laguni Neils Cove in upala, da ne srecava krokodila, ki je leta 2010 pokoncal ameriskega turista. Enega vecjih podvigov smo naredili skupaj s prijateljem Makejem. Po namoceni dzungli smo bosi zacali in iskali pravo pot do plaze Elephant. Po uri pogrezanja v blato smo le nasli rajsko plazico in snorklanje ter nora narava je odtehtala divjo pot. Zvecer smo ta dan ob dobri ribi in slabem indijskem vinu kvalitetno proslavili.

Dneve sva prezivljala na motorju, vecere v viseci mrezi privezani pod pod palme, se hladila s pivom Kingfisher in kljub najvecjemu turizmu zadnja runda pade ob 23 uri.

Kalipur

V vasico Kalipur zaide malo turistov, saj je odmaknjena dalec od glavnega mesta. Kraj nima lepe plaze, zato moras plavati cez ozek pas do otoka Craggy. Tam je plaza pescena in tudi snorkljanje ni slabo. Se boljsa izbira pa je otok Ross&Smith kamor smo se odpeljali s colnom, ter placali tudi dovolilnico. V okolici je tudi z 732 metri najvisji vrh Andamanov- Saddle peak, ki pa ga nisva osvojila zaradi mocnih nocnih nalivov.
Lokalci pa spet neverjetni, mirni, odmaknjeni od "ponorelega" sveta. Vsakodnevno se zbirajo v trgovini, gledajo televizijo, zvecijo betelove orescke mesane s tobakom, ki jim pravijo pan. Tudi betonski mostovi so znana zbiralisca ali susilnice riza ob cestah.

Spala sva v edinem placu, se spoprijateljila s sefom, ki nas je zbujal z glasnim jutranjim petjem- molitvijo, ob vecerih igral igrice in naju vsakodnevno nagovarjal, naj ostaneva vsaj tri mesece in vodiva njegov resort.

Goa- Chennai- Andaman islands

S tremi zamenjanimi busi sva prispela na glavno letalisce v Goi. Z nekaj zamude smo leteli proti glavnem mestu province Tamil Nadu. Ruzake sva shranila v blizini letalisca in takoj za tem sedla na vlak proti mestu. Mnozice ljudi, smeti in krav katerim ob vecerih postiljajo, jih hranijo z ostanki zelenjave in marsikateri revez se bori z njimi za prezivetje. Poizkusila sva tudi ulicno hrano, ki je podobna Sri Lanki in se vrnila nazaj na letalisce.
Sredi noci sva oddala prtljago in leteli smo proti Port Blairu. Na letaliscu sva dobila trideset dnevno dovolilnico za bivanje na Andamanih. V mestu sva ugotovila, da nacrtovano potovanje z motorjem ni mozno, saj je sredina otoka poseljena s plemenom Jarawa.  Vzela sva bus do mesta Rangat v katerega smo za 140 kilometrov porabili dobrih sest ur. Popisali so nas na kontrolnih tockah, se dvakrat vkrcali na trajekt in s starim busom drveli po ozki cesti obdani z dzunglo.

Prespala sva v neturisticnem mestu Rangat in takoj dobila druzbo prijaznih lokalcev. Vsak, ki zna anglesko se rad pogovarja, drugi se le nasmihajo ali ponizno gledajo. Naslednji dan pa se ena voznja s starim busom Tata do mesta Diglipur in kasneje do vasice Kalipur v severnem delu Andamanov.

Goa

Izstopila sva v mestu Mapusa in se z malim busom peljala proti Arambolu. Vsepovsod veliko prometa, turistov ter trznic tekstila. Tudi prenocisc ni malo, kjer za nekaj evrov dobis spodobno sobo. Dolga plaza ponuja ogromno zabave, saj so bari eden ob drugem. Zanimiv je vsakodnevni soncni zahod ob spremljavi bobnov, plesa, ognja in posebnih ljudi. Ogledovanje zanimivih hipijev, utrganih belcev z "nasamponiranimi" mozgani :)... nekateri tudi z otroci. Razlicne meditacije in droge so jim "sklistirale" telo in predvsem glavo, kar v provinci zabave sploh ni tezko.
Delavci v barih zasluzijo za delo od jutra do noci le sedemdeset evrov na mesec in so za napitnino zelo ponizni in ustrezljivi.
Vzela sva motor in si pogledala to bivso portugalsko kolonijo, kjer so naju spremljale stare katedrale, cerkve in kapelice, katere so najbolj ohranjene in urejene v Old Goi. Po ogledu Calanguta, Bage, Anjune in drugih turisticnih obmorskih krajev v severnem delu, sva ugotovila, da je v Arambolu zaenkrat se najpristnejsa scena.

Zal pa prava Goa pocasi izginja, saj mnozice Rusov s polnimi zepi placujejo vse. Lokalci govorijo rusko in tudi ceniki so prilagojeni mnozicam belih z rublji.

Mumbai

Le dve uri pred poslovilnim pivom in manj kot dan pred odhodom se je zacela drama. V zadnjih letecih pripravah sem v Domzalah izgubil potni list. Tudi pomoc na razlicne medije ni pomagala, zato sem takoj zgodaj zjutraj zacel z izdelavo novega pasusa, indijske vize in po norih treh urah sva s prijateljem ze norela proti Benetkam. V rekordnem casu sem ujel letalo proti Istanbulu, kjer sva z Majo to takoj nazdravila z Efesom. Nato pa spet sreca, saj sva na letalu lezala cez stiri sedeze Turkisa, ter jedla in nazdravljala vse do Mumbaja.

Zjutraj sva vzela taksi do zelezniske postaje Victoria. Takoj sva ugotovila, da z vlakom ne bo nic, saj so bili zaradi praznika Divali zasedeni za naslednjih pet dni. Sledilo je dilanje za nocni avtobus, ter nato poizkusanje indijske kuhinje. Pogledala sva si center mesta, spala v senci mirnega parka in cakala na stirinajst - urno nocno voznjo proti Goi.

Halfway to Scandinavia

Na povabilo prijatelja Flipa sem si kupil ugodno letalsko karto iz Trsta. Na letaliscu Charleroi me je pobral in za dobrodoslico pricakal z ohlajenimi pivi, ki sva jih takoj poizkusila. Sledil je ogled Bruslja, ki je takoj pokazal kako bogata je Belgija. Sprehodila sva se po centru mesta - Grand Place, ki je eden najlepsih srednjeveskih trgov na svetu. Mesanice ljudi in tujcev, ki delajo v evropskem parlamentu ter ulice polne restavracij, pivnic, cokoladnic, prodajalcev vafljev ter ocvrtega krompircka. Midva sva se najbolj zadrzala v preizkusanju piva, ki ga imajo okoli 400 vrst in so najvecji proizvajalci v svetu. Ogled sva zakljucila z ogledom slavnega kipca Manneken Pis, ter se odpeljala do novega doma v blizini nizozemske meje.
Ze naslednji dan sva pripravila njegov kamper in se odpravila po drzavi. Pogledala sva si najbolj turisticno mesto Bruges, ki slovi po starih stavbah in recnih kanalih, obalno mestece Ostend, se zabavala v zurerskem Gentu ter kasneje tudi v Antwerpnu, ki je tudi cetrto najvecje pristanisce na svetu.
Vsepovsod sem opazil mnogo umetnikov in cudakov, ki pa jim odlicen standard omogoca kvalitetno zivljenje. Ugotovil sem, da so ljudje kot vreme, bolj hladni po naravi pa vendar prijazni do redkih tujcev.
Naslednje dni sem prezivel v Hoogstratnu, ter s kolesom raziskoval okolico mesta. Ogromne kmetijske povrsine, farme goveda, nasadi jagod in druge zelenjave ter delo v zaporih so glavni vir zasluzka tega obmocja.
Odpeljal sem se tudi cez mejo do nizozemskega mesta Breda, ki je bilo to soboto polno nogometnih navijacev. Vsepovsod bari, ekrani in vse v oranznem. Danci so jim zal preprecili vsesplosno zabavo, zato pa smo si jo kasneje naredili mi in spet testirali belgijska piva med katerimi so zmagali Westmalle, Duvel, Chimay...

Dnevi so hitro minili in iz Antwerpna sem vzel avtobus, ki me je odpeljal nazaj na letalisce.

Manila

Zgodaj zjutraj sva bila spet v 19 milijonski prestolnici. Najprej jutranji zajtrk v lokalni gostilnici nato pa na jepni do tretjega najvecjega nakupovalnega centra v Aziji. Mall of Asia je ogromna stvar, cene pa nic kaj cenejse kot pri nas. Je pa v blizini letalisca in brezplacno lahko shranis prtljago. Tako sva se otresla vseh kilogramov in z jepnijem ter vlakom, odpeljala v center mesta. Pogledala sva si stari del Intramuros, ki je obdan z obzidjem. Kolesar Gonzales je komaj poganjal zmajano kolo in na njem veliko tezo. Naredili smo voznjo okoli starih stavb ter si na hitro pogledali ta del Manile, ki je verjetno edini vreden ogleda.  

Nato sva sklenila in rekla "dost mava tega rajža" greva raje domov na šunko in potico! In sva sla...s taksijem proti letaliscu, ki pa je bil zaradi prihajajocih velikonocnih praznikov nabito poln. Vsepovsod avtomobili in vsaj tristo oseb pred letaliscem znotraj pa se vecja norija.
Hitro sva se prerinila, oddala prtljago in po sreci dobila sedeze v first classu. Pilot je pred vzletom kar med potniki razbil čelo in srecno smo leteli proti Jedahu in kasneje proti Evropi.

Donsol

Spet na letaliscu v Manili, pocekirana in vsak na svojem sedezu letalske druzbe Cebu Pacific. Po cakanju na vzlet pa neverjetna novica. Najprej sva mislila, da se tudi oni salijo na racun 1.aprila vendar let proti Legaspiju so odpovedali. Vsi smo se morali izkrcati in prevzeti svojo prtljago nazaj. Takoj sva tekla do zaposlenih in kjub tuljenju in pregovarjanju nismo dosegli nicesar. Niti kupona za hrano kaj sele prenocisce. Tako sva prespala na letaliscu in se po mnogih letih do sedaj prvic cudila tej letalski druzbi. Nizkocenovna firma ne vraca denarja in na koncu sva bila zadovoljna, da so nama sploh prestavili let na prvi jutranji, ki je le poletel proti jugu  Luzona. 

Iz Legaspija pa takoj na postajo in s kombijem direkt do Donsola, ki je med tremi najpopularnejsimi tockami na Filipinih. V tem casu se v zalivih zadrzujejo Whale sharki, zato sva se takoj vpisala za naslednji mozen termin. Sem prihajajo mnozice turistov, ki pa se povecini drzijo na vrtovih svojih prenocisc. Midva pa med domacine, ki so kjub turizmu fajn, se nasmihajo in zelo radi slikajo.
Naslednje jutro se nas je skupina sestih turistov ter ekipa na colnu opravila na iskanje teh ogromnih zivali. Po predvidenih dobrih treh urah jih nismo videli. Na sreco smo lahko izlet s dodatnim placilom  podaljsali in  po petih urah smo plavali z ogromnimi sesalci. Res zanimiva izkusnja nato pa spet hitro pakiranje ter nazaj do Legaspija, kjer naju je cakal nocni avtobus do Manile.

Camiguin island

Porabila sva okoli 24 ur ter zamenjala veliko razlicnih transportov, da sva prispela na ta vulkanski otok. Takoj so naju presenetile dobre ceste in cistoca. Vse lepo pokoseno in vsepovsod kosi za ločevanje odpadkov. Takoj se vidi, da na tem otoku zivijo le kristjani, ki v casu pred Veliko nocjo, vse se bolj urejajo.

 Dobila sva veliko hisko s svojim vrtom palm, hamoki in plazo le nekaj metrov stran. Motor pa spet glavno prevozno sredstvo, ki ga v vsakem rezortu ponujajo. Tako sva veckrat obkrozila 64 kilometrski krog okoli otoka in si pogledala glavne atrakcije. Veliko je slapov, toplih in hladnih izvirov, cerkva ter drugih ostankov kolonizatorjev,  raznorazni treki na vulkane ali samo razgledne tocke na vulkanske plaze in ribiske vasice. Otok je neverejtno zelen in miren, turistov pa zelo malo. Kriminala ni in vsi so zelo prijazni. Nekaj je zapitih belcev, ki so se sem preselili. Dobi se vse in tudi hrana je dobra. Vsepovsod pecejo piscance, prasicke ali ribe med katerimi je zmagala mecarica na zaru. 

Pogledala sva si tudi White island, ki je najvecja posebnost Camiguina. Najboljsi je obisk zgodaj zjutraj, saj je veliko vecji v casu oseke. 

Kar tezko sva se poslovila od rajskega otoka in spet sva sedela na trajektu proti mestecu Balingoan. Od tam pa bus nazaj do mesta Cagayan de Oro, kjer sva si pogledala nocni market na ulici Divisoria. Vsak vikend postavijo stojnice in prodajajo vecinoma korejsko "second hand"  robo, kot tudi povsod drugje po drzavi. V mestu je zelo poznan rafting po istoimenski reki, ki pa je lanskega novembra odnasala vse med drugim tudi dva tisoc zivljenj. Prespala sva le noč in zjutraj letela nazaj v Manilo.

Davao Oriental

Still are the places...

Samal island

Ob soncnem vzhodu pristaneva v Davao, ki je poznano kot eno najbolj naseljenih mest na svetu. Mestu, ki mu pravijo tudi Durian city je dobilo ime po sadezu, ki ga prodajajo na vsakem vogalu.
Najprej na lokalni prevoz nato pa samo 15 minut voznje z barko in ze sva stala na otoku Samal. Z moto rikso sva kar nekaj casa iskala resort z lepo plazo, ki pa jo nisva nasla. Nastanila sva se v hiski ob morju z lepo urejeno okolico in mnogimi palmami.
V naslednjih dneh sva z motorjem obkrozila otok. Ustavljala sva se v vaseh in bila vesela nasmejanih ljudi, ki zivijo skromno otosko zivljenje. Palme, palme in se enkrat palme, kokos pa glavni zasluzek. Tudi lupine prekajajo in jih uporabljajo kot oglje. Obiskala sva jame netopirjev in bila prica vec kot dvem miljonom letecih podgan. To jih uvrsca v Guinesov rekord in prav zarad njih je v tem delu toliko sadeza durian, ki ga oplajajo.
Lepih plaz pa res ni veliko. Nekaj jih zavzemajo skriti rezorti, ki jih povecini obiskujejo korejski turisti drugace pa so polni le v casu filipinskih pocitnic. Belcev skorajda ni in v tem casu sva srecala le en par. Veliko je dnevnih obikovalcev iz nasproti lezecega miljonskega mesta. Zato vsi racunajo za dnevni obisk plaze in piknik prostorov. Nasla sla lepo plazo na jugu otoka in se tam skopala. Motor je glavno prevozno sredstvo, saj avtobus vozi le po tistem delu otoka, kjer je dobra cesta. Sicer pa motorji prevazajo vse zivo. Najveckrat vsaj pet ljudi, nalozijo pa tudi telicke in prasicke.

Na Samalu zivijo tako kristjani kot muslimani. Vsako nedeljo na ulicah prodajajo pecenega prasica in nobenega nic ne moti. Tudi  kot edina tujca sva z njimi stavila na petelinjih bojih in hitro dobila prijazne lokalce, ki so nama razlozili pravila igre. Takrat samo moski stavijo za njih cela premozenja in marsikdo cez  teden nima denarja niti za riz. To je pac njihova kultura in mnogi s stavami cisto podivjajo.

Tudi verskih nemirov ni vendar so nekateri deli Mindanava znani po tem. Uporniki namrec podtikajo bombe in zato turisti sem ne zahajajo v grucah. Na tem delu teh problemov nimajo ze petnajst let. So pa zato te kraji se bolj posebni in neodkriti. Ljudje so nepokvarjeni in cene so brez pregovarjanja za vse enake. 

Mount Pinatubo

Pristaneva na pomoznem letaliscu Clark v blizini katerega lezi tudi vulkan Pinatubo. Po nekaj zamenjanih prevozih sva se ustavila se v zadnjem manjsem mestu, da si nabereva denar. Tu pa le en bankomat in sto ljudi v vrsti. Vsi gledajo stanje in le redko kdo dvigne kak peso. Nekateri sploh ne znajo upravljati z masino, zato se izogneva vsaj dvo urnem cakanju ter zamenjava dolarje. Odpraviva se do vasice Santa Juliana.

Jepni do tja ne vozi, zato sprasujeva lokalce, ce je kako prenocisce, saj se je ze znocilo. Prijazna gospodicna naju povabi da prespiva pri njej, ter naslednje jutro pot nadaljujeva. Z druzino preziviva zanimiv vecer, prenociva v vrtni hiski ter se celo noc zbujava ob krikih glasnih petelinov. Po zajtrku in slovesu pa na motor do zacetne tocke, kjer dobiva jeep in si ga deliva z lokalnimi turisti. Voznja mimo rek in zanimive pokrajine, ki jo je oblikoval vulkan ob zadnjem izbruhu leta 1991. Tu zivijo tudi ljudje, ki izgledajo kot cigani a imajo urejeno solstvo in zivijo v malih slamanatih hiskah.

Dobro uro voznje potem pa ravno toliko hoje do kraterja. Vulkanske stene, znotraj pa turkizno jezero, ki vabi na prijetno ohladitev. Spet sva tudi tu srecala dva slovenca. Par s katerim sva odsla nazaj do mesta Angeles. Nekoc kraj ameriske vojaske baze, kjer je bilo "zaposlenih" na tisoce prostitutk. Tudi danes kjub zapusceni bazi mesto slavi kot st. 1. sex industrije Filipinov z polno klubi, ki svoja vrata odprejo ze ob 3 popoldne.
Ogromno je belih moskih, upokojenih vojakov, ki tu zivijo in uzivajo starost. Nekateri tudi na vozickih a z lepimi placanimi dekleti. Ta vecer sva kupila let za Davao in vecer prezivela s koroscema. Po daljsem casu spet nekaj piva in opazovanju ponorelega mesta "Angelov".

Pozno sva odsla na bus do Manile in sredi noci poletela proti glavnemu mestu otoka Mindanao.

Sandakan & Kota Kinabalu II

Zgodaj zjutraj sva se z najetim soferjem odpeljala v Sandakan. Mesto nic kaj lepse kot druga a je izhodiscna tocka za obisk Sepiloka, kjer so zavetisca orangutanov in opic proboscis. Za naju pa kraj, kjer bi v naslednjih dneh vzela barko nazaj do filipinske Zamboange. A se je zataknilo. V pisarni so nama zatrjevali, da zaradi slabega vremena na Mindanau barke ni a resnica je bila, da se je pokvaril motor. Jezna sva iskala drugo pot. Dan prezivela v restavracijah in na internetu, kjer sva iskala ugoden let.

Naslednje jutro pa nazaj tja, kjer sva pot po malezijskem Borneu zacela. Dnevna voznja z busom in dolgocasni razgledi na neskoncne plantaze palm. Vrsta palm iz katerih izdelujejo jedilno olje, bio dizel ter kozmetiko.

Malezija ima crpalisca nafte v morju in naftna druzba Petronas je najbolje rastoca. Drzava je med najdrazjimi v Aziji, razvita in z visjim standardom. Ceste so boljse kot pri nas, javni transport dober in letalska druzba Airasia je tudi malezijska.

Povratek v soncno Koto je bil kot balzam. Po vseh videnih mestih je to vendarle najlepse. Ujela sva soncne zahode, se kopala na otokih nacionalnega parka Tunku Abdul Rahman ter spet veliko jedla. Morske hrane je ogromno, tako suhe kot sveze. Prodajajo tudi morske klobase po ceni med sedemdeset in sto evri za kilogram.

Kar naj jih imajo, midva bova se malo pocakala in doma jedla t'prave domace. Se prej pa letela nazaj na Filipine, kar je verjetno boljsa izbira, kot vsaj 20 urno guncanje na barki.

Kinabatangan river

Kljub jasni razlagi, kje zeliva izstopiti so naju odlozili deset kilometrov nizje. Hitro sva dobila druzbo taksistov, ki so ponujali prevoz za seveda nerazumljivo ceno. Cene prevozov so visoke, glede na to, da liter bencina stane le pol evra. Po nekaj minutah sva dobila stop do krizisca, nato pa se prevoz s svicarskim parom. Stisnejni med ruzake smo dirkali po luknjasti cesti vse do vasice Sukau.

Iz velikih mest sva bila sredi nicesar. Le reka, nekaj lesenih hisk in ogromno ''golazni''. Zjutraj so nas zbujale ptice med katerimi so bili najbolj posebni Hornbilli. Popoldne pa na coln za iskanjem in opazovanjem tudi drugih zivali. Imeli smo sreco in videli dva orangutana ter ogromno drugih opic med katerimi so posebni proboscisi, ki zivijo le na Borneu. Tudi slonov je bilo veliko sicer malo manjse ''pritlikave vrste'' a se vedno veliki. V enem izletu sva videla vse kar sva zelela, tako da sva izpustila jutranjo turo.

Dneve sva prezivljala s hojo do "centra" vasice in po drugih poteh, vecere pa ob kartanju sredi jungle.

Sipadan

Iz Mabula sva se vracala v Semporno. Med voznjo sva se vedno razmisljala o Sipadanu. Toliko govorjenja o tem otoku, midva pa zraven in se nisva potapljala. Otok spada med pet najboljsih potapljaskih lokacij in je zadnjih deset let odprt samo za dnevne izlete. Ker je od takrat zascitena cona izdajo vsak dan le 120 dovolilnic. Seveda sva mislila, da to za naju ne drzi ampak na koncu sva imela spet vec srece kot pameti. V pisarni sva izvedela, da cakajo se na dva Avstralca in ce ne prideta v naslednji uri lahko dobiva njuno dovoljenje. Dobila sva ga, placala veliko, a vesela da greva v podvodni raj.

Naslednji dan pa plavo nebo in res nor podvodni svet. Ze na prvem potopu ogromna manta, vsaj dvajset morskih psov, prav toliko zelv in veliko drugega. Naslednji potop na lokaciji Baracuda Point pa se boljsi. Res toliko vsega, da sploh nismo vec steli. Jate barakud in papagajevk, napihovalke... ni bilo minute, da nebi videli zelve, sarka ali kaj ogromnega.

Naredili smo tri potope in se nasmejani vrnili iz najboljsega potapljaskega dneva - ever :)

Semporna & Mabul island

Z nocnim busom sva prispela v dezevni Tawau. Po sprehodu po umazanih ulicah in zajtrku na trznici sva se odlocila, da se pomakneva v Semporno. Tam pa nic drugace. Dezevalo je cel dan, mesto grdo in smrdece le trznice in prevozniki s samokolnicami. Ob morju so potapljaske firme, kjer sva stopala od ene do druge, da bi dobila dovoljenje za potop na Sipadanu. A odgovor je bil jasen. Naslednji mozen termin je cez sest dni. Odlocila sva se, da vseeno narediva nekaj potopov. Naslednje jutro smo s colnom drveli proti Mabulu. V morju plava toliko umazanije, da smo trikrat zapeli lesene dele in skoraj utrgali motor.

Na otoku je se vec potapljaskih firm, pri katerih se spanje placa skupaj z vkljucenimi obroki. Na lepsi strani otoka so tiste drazje, na drugi pa med lokalci in morskimi cigani, ki zivijo na colnih, cenejse.
Potapljala sva se na Mabulu in bliznjem otoku Kapalai. Potopi nic posebnega, razen zelv in potopljene manjse ladje, kjer se zadrzujejo vecje ribe.

Snorklala sva cisto blizu obale, kjer so korale se lepse kot na potopih in preziveta ura z veliko zelvo, ki je bila lepo slovo od otoka.

Ob kupovanju karte za avtobus pa sva spet naletela na klasicne tezave. Ko zagledajo belega se jih deset zazene vate in cena karte poskoci. Provizija je obvezna in pregovarjanje zaman. Dobro da sva nasla novo kompanijo in se s tezavo dokopala do normalne cene. V tej drzavi pac drzi, da cen ne spustijo ce tudi zato stvari ne prodajo.

Kota Kinabalu

Preko Manile sva letela na malezijski Borneo. Tretji najvecji otok si delijo tri drzave in malezijski del locita Sarawak in Sabah z glavnim mestom Kota Kinabalu. Ob prihodu naju je takoj presenetila prijaznost mimoidocega gospoda, ki nama je dal veliko informacij. Prvi vtis so bile razne vonjave iz vsepovsod. Drugo pa polne restavracije, ena poleg druge, z drugacno hrano. Mesanica kitajske, indonezijske, indijske, malezijske in se katere ter caji in prava kava. Bila sva v svetu muslimanov kjer je pivo drazje kot doma.

Zvecer se mesto se bolj napolni s stojnicami spominkov in zelo obiskana je vecerna trznica z morsko hrano, ocvrtki in juhami.

Nedeljsko jutro pa so ulico Gaya, kjer je vecina poceni prenocisc, ze ob 6h zjutraj spremenili v nedeljski market, podoben tistemu na Salamanki v Tasmaniji.

Kota Kinabalu je za Azijo razvito mesto z urejenimi predeli, modernimi mosejami, stolpnicami, trgovinskimi centri in tudi tistimi umazanimi predeli. Slavi po lepih soncnih zahodih a jih zal je zaradi oblacnosti nisva videla.

Kljub muslimanski veri so po mestu bari in klubi z zivo glasbo. Zenske so svobodnejse in veliko se jih ne zakriva. Vendar vseeno zmagajo filipinski lady-boyi, ki z dolgimi nogami in minicami drazijo moske zbijalce.

Ker o Sabahu nisva vedela veliko, sva bila prvi dan sokirana, ko so vsi govorili le o organiziranih turah. Cene so bile evropske in za vec stvari zahtevajo posebno dovoljenje. Popularen trek sva tako takoj crtala iz plana, saj dvodnevni vzpon na Mt. Kinabalu stane od 600 do 800 ringitov.

Imamo pac prevec lepih gora doma. :)

Coron

Edina mozna povezava med El Nidom in Coronom so colni, ki vozijo vsak dan, ter nocna tovorna ladja, ki pelje enkrat tedensko. Imela sva cas in izbrala pocasnejso, cenejso in bolj udobno - tovorno. Prevoz in spanje na platnenem lezalniku v druzbi desetih belih in vec kot stotih lokalcev sploh ni bilo tako slabo, kot sva najprej mislila. Zajtrk pa suh riz z slano ribico in kuhano jajce.

Prispeli smo v mesto Coron, ki lezi na otoku Busuanga. Ves turizem se vrti okoli potopljenih japonskih ladij, ki so koncale pod streli ameriske vojske septembra 1944. Vsepovsod so potapljaske firme, ki ponujajo potope v ladje, na jezero Barakuda ter izlete po otokih in plazah. Najbolj nama je bil vsec potop na ladjo Olimpia Maru, kjer smo raziskovali notranjost in s koralami posejano zunanjost. Poleg potapljanja so dobro obiskani hot springi, ki pa jih vsako leto drazijo in tudi transport ima fiksno postavljeno ceno. Vse cene za turiste so trojne in ce kaj reces pravijo ''ti si bel in ce si do sem prisel imas denar''. Tako da, ... kaj hoces placas in je. :)