Cape Town

Cape Town je zaradi svoje arhitekture ter ljudi najbolj evropsko mesto v JA. Pravijo mu Mother's city. Najvecja posebnost je ogromna gora Table mountain, ki se dviga nad centrom mesta. Lahko jo osvojis pes ali z gondolo, ki potegne 1086m visoko. Iz vrha te mizaste gore so fenomenalni razgledi na vse strani in po sami planoti vodi vec pes poti.

Ob obali atlanstkega oceana je urejen Waterfront, kjer je ogromno sopinga, barov in restavracij. Ponujajo pa tudi ogled mesta s helikopterjem, jadranje ali voznjo z katamaranom na Robben island. Tam je bil zaprt Nelson Mandela, po katerem se ze pred njegovo smrtjo imenuje ogromno stvari v celi drzavi.

Center mesta je Long St., kjer so hostli in vsa popotniska scena. Zanimiv je obisk Green marketa kjer prodajajo izdelke iz vecih afriskih drzav ter parki, muzeji...
Nikoli ne zmanjka zanimivih stvari prej zmanjka casa, saj je Cape Town mesto v katerega se zaljubis.

Tu je tudi zadnja tocka najinega potovanja po Afriki. Uzivava v najlepsem mestu, nabirava pivsko kondicijo ter odstevava ure, ko bova sedla na avion ter preko Londona prispela v naso malo vasico Slovenijo.

Vinska cesta

Izvem mesta sva obiskala vinske pokrajine, da bi preverila, ce drzi da je JA vino res tako dobro. Franschhoek je majhno vinsko mestece z vec kot 300 letno zgodovino. Kraj je znan tudi po najboljsih restavracijah v drzavi in mnogih vinskih kleteh, kjer lahko poiskusis vino in sir.

Ze zjutraj sva na norem pogledu na gore in trte degustirala razlicna vina. Ob soncnem vremenu nama je kvalitetno zvizgalo v glavi.

Peljala sva se se mimo vinske pokrajine Paarl ter se na hitro sprehodila po Stellenboschu, ki je drugo najstarejse naseljeno mesto v drzavi. Tu je poleg vina veliko univerz in dogajanja za mlade.

S suhimi grli sva se vsedla na vlak ter zvecer prisla nazaj v Cape Town.

Cape Point

Iztekali so se dnevi z najino strelo in namenjena sva bila proti najbolj zahodni tocki Afrike. Se prej sva se ustavila v Betty's Bay, kjer je ena od dveh kolonij afriskih pingvinov na celini.

Vedno bolj sva se blizala okrozju Cape Towna, vec je bilo barakarskih naselij s crnim prebivalstvom, ki so odrinjeni na rob mesta. Po cesti, ki vodi cisto ob valovih atlantskega oceana sva prespala v Muizenbergu. Predel mesta je poznan po barvastih lesenih hiskah na plazi ter po srfarskih solah. Sicer pa je zvecer dokaj nevaren zaradi mnogih brezdomcev, ki tavajo po ulicah.

Zadnji dan sva bila namenjena proti eni najbolj obiskani tocki v drzavi. Najprej do zgodovinskega mesta Simon's Town, kjer sva na plazi Boulders naredila se nekaj fotk s pingvini, nato pa proti nacionalnem parku do najbolj zahodne tocke Afrike - Cape of Good Hope. Razgledi na ocean, bele plaze in na vrhu hriba svetilnik, na drugi strani pa rt Dobrega upanja. V parku se pasejo noji, impale, babuni ter zanimivo rastje, med katerim sva opazila veliko kaco ter kar nekaj zelv.

Na poti nazaj sva se peljala po zahodni strani rta, kjer je spektakularna cesta Chapman's Peak Drive. Voznja pod stenami in gorami 12 Apostolov z razgledi na divje plaze.

Popoldan sva avto vrnila ter bila vesela, da sva po prevozenih 3909 km varno prispela v center Cape Towna.

Whale route & Cape Agulhas

Po vseh prepotovanih kilometrih po Afriki sva se pripeljala do naj juznejse tocke kontinenta. Tam, kjer se stikata atlantski in indijski ocean ter stoji drugi najstarejsi svetilnih v JA, lezi mestece Agulhas. Plaze Atlantika so bolj bele, voda hladnejsa v okolici pa zanimivo rastje. Od tu sva se peljala proti Gansbaai, kjer sva se se isti vecer zmenila za potapljanje z belimi morskimi psi.

Naslednje jutro se je uresnicila zelja. Potopila sva se v kletko in cisto od blizu smo si iz oci v oci gledali z velikimi zverinami. Najvecji je imel okoli 4,5 metra.

Po norem dogodku sva se peljala proti Hermanusu. Ta je posebno znan po opazovnaju kitov. Ob zalivu vodi urejena pot z razgledi na zaliv v katerem je v casu od junija do novembra nesteto ogromnih kitov. Videti dve tako posebni zivali v enem dnevu je bilo nepozabno.

Garden Route

Garden Route je svetovno znana cesta, ki ves cas pelje ob obali. Turisticni kraji kot so Plettenberg Bay, Knysna in drugi so urejeni v ''nulo'' in ponujajo vse kar si zazelis. Razgledi na ocean na eni ter naravo in hribe na drugi strani pa tisto, kar delajo to pot tako posebno. Zadnji kraj na tej poti je Mossel Bay, kjer sva prenocila v vlaku. Stari vlak cisto ob plazi je preurejen v hostel in restavracijo. Z vrha razgledne tocke lahko opazujes kite ter delfine, ki jih je v tem casu najvec.

V teh krajih kot tudi drugje belci zivijo v razkosnih hisah z razgledi in so lastniki vsega, medtem ko crni delajo za njih. Tu je razlog zakaj te na vsakem koraku opozarjajo, da je drzava nevarna. Hecno je bilo, da so celo crni govorili, da morava paziti nase in na svoje stvari.

Belci se vozijo v avtih, crni pa uporabljajo javni transport ali hodijo pes. Po restavracijah in barih vidis le belce, crni pa kupujejo poceni izdelke v trgovinah. Govorijo vsak svoj jezik in se bojijo en drugega.
Razlike v tej drzavi so ogromne. Crni se pocutijo manj vredne in paziti moras, kako pristopis do njih tudi ce si turist. Najvecji problem pa so ljudje iz sosednjih drzav, ki prihajajo v obljubljeno dezelo. Vecina jih brez papirjev lezi na ulicah, klosarijo in za prezivetje naredijo vse.

Wild & Sunshine coast

Pocasi nama je postalo jasno, da v drzavi ki je velika za 60 Slovenij ne bo mogoce videti vsega. Zato sva se odpravila na maratonsko pot do Port Elizabetha.

Na poti iz Underberga so naju se vedno spremljale gore, prazna pokrajina, pasniki in ranci.
Po 300 km voznje sva bila iz hribov spet na morju. Mimo gozdov sva se spustila v mestece Port St Johns, katerega posebnost je reka, ki se tu izliva v ocean. Ima tri lepe plaze obdane z visokimi stenami in divjo zeleno pokrajino.
Drvela sva naprej po dobrih cestah, kjer moras paziti le na zivino, ki se pase cisto ob cestah. Pokrajina se je spremenila v prazno in suho. Ko pa sva prevozila industrijsko mesto East London se je ta obarvala v bolj zeleno. Ta dan sva prevozila 900 km in prenocila malo pred Port Elizabeth.

Ogromno mesto naju ni zanimalo in pot sva raje nadaljevala v srfarski raj Jeffreys Bay. Kraj, kjer se vsako leto odvije Billabongov pokal v srfanju je eden najboljsih spotov na svetu in tu marsikdo ujame svoj val. Celo mesto je v znamenju srfarjev in scene, ki pase zraven.

Prehodila sva del dolge plaze ter tu prvic opazila kite, ki so plavali cisto blizu obale.

Drakensberg

Iz morja sva se peljala proti hribom. Skozi pokrajino 1000 grickov sva se najprej ustavila v mestu Howick, ki je zanimiv zaradi visokega slapa. Ta pada v dolino sredi mesta. Pot sva nadaljevala proti juznemu Drakensbergu, kjer so najvisje gore v drzavi in lezijo na meji z Lesotom.

Pokrajina obdana z visokimi hribi, zelenimi grici in jezeri je bila nekaj najlepsega.
Naslednji dan sva se z svojim avtom odpeljala po cesti proti Sani Passu. Makadamska cesta dopusca le do juznoafriske meje. Tam sva avto pustila ter zastopala jeep, ki naju je potegnil 8km po slabi in prepadni cesti do meje.

Ker potrebujemo vizo naju cariniki niso pustili v drzavo. Hoteli so podkupnino. Po prijaznem pogovoru so dovolili, da prestopiva mejo in si pogledava muzej zgodovine Sani Passa ter obisceva najvisje lezeci pub v Afriki.

A to ni bilo bistvo. Najlepsi je bil razgled iz 2873 metrov in hoja nazaj do avta. Ob soncnem vremenu so bili razgledi nekaj cudovito lepega.

Durban

Pred Durbanom sva se ustavila v Ballitu in Umllangi. Dve turisticni tocki z luksuznimi hoteli in cudovitimi plazami. Polezavala in namocila sva riti, do vecera pa prispela do centra Durbana.

Mesto je tretje najvecje v drzavi s skoraj 4 miljoni prebivalstva od katerih je tretjina Indijcev. Ugodna klima privablja v te kraje vedno vec ljudi, saj je celo leto toplo.
Najlepsi del je vec kot 6 km dolga plaza z urejeno pes cono in razgledom na mesto. Ta je se bolj velicasten iz vrha stadiona, kamor te popelje Sky car.

Zadnji vecer sva obiskala Sun Coast City, ki je mesto zabave z ogromnim kazinojem, kjer sva poiskusila sreco. Z dolgimi nosovi sva zapustila lepo mesto ter se odpeljala proti hribom.

Kwazulu Natal

Prestopila sva provinco Kwazulu Natal. Mimo cudovitih razgledov na jezero sva se dvignila do mesta Jozini. Nic se ni kaj dosti spremenilo. Ljudje ob poti so na glavah nosili vodo in les in tudi hise so bile tipicno afriske. Proti Elepfant coast naju je vodila makadamska cesta. Prispela sva do najbolj severnega dela obale do koder se da priti z osebnim avtom.

Sodwana Bay spada v nacionalni park Isimangoliso in kraj je znan po najboljsem potapljanju v drzavi. Tu sva ostala pri prijaznih belih afrikancih s katerimi smo kuhali tipicno hrano v kotlju, zraven dobro pili in navijali za najboljse v rugbiju. Okolica je polna divjine, gozdov, jezer s hipoti ter neskoncnimi plazami.
Ustavila sva se v turisticnem kraju Santa Lucija ter v industrijskem mestu Richard Bay.
Plaze so povsod enake. Dolge z napihanim peskom na katerih le ribici upajo na svoj ulov. Mesta in tudi majhne vasice imajo velike nakupovalne centre in so lepo urejena. Crni na parkiriscih ''usmerjajo promet'' ter pazijo na avte. Kasneje zato prosijo za kovance.

Nekatera mesta imajo urejene parke z braai (rostili) na drva. Ta so vedno zasedena ob vikendih ko juznoafrikanci prihajajo na obalo ter pecejo in pijejo. Zato ni cudno, da je ogromno belih lusno okroglih.

Odmaknila sva se od morja ter dan prezivela v Eshowe. Mesto z zeleno pokrajino in bogato Zulu kulturo. Ta je podobna kot v Svazilandu s tipicnimi oblekami in plesi. Zanimivo je da v cerkvah pijejo pivo ter verjamejo v moc vracev.
Naslednji dan je bil obvezen ogled kosarke mer Slovenijo in Hrvasko in bliznje mestece Mtunzini je bil zato prava izbira. Kraj je sicer poznan po parku, kjer sva se vozila med zebrami in opicami ter se sprehajala po plazi indijskega oceana.

Kwazulu Natal je provinca, kjer zivijo ljudje Zulu. Za njih pravijo, da so najbolj ponosna etnicna skupina v drzavi. Imajo svojega kralja in tudi tu je dovoljena poligamija. Sedanji predsednik Zumba prihaja iz te province.

Swaziland

Ob prihodu na letalisce sva se iz backackerja prelevila v turista. Ruzake v prtljaznik in odpeljala sva se z belo strelo. Po 7 mesecih v avto in po sest pasovnici ter po levi strani. Potrebovala sva vec kot uro, da sva nasla pravo cesto iz gromozanskega Jo'burga.

Peljala sva se skozi pusto in prazno pokrajino province Mpumalanga. Kasneje so se zacali nasadi gozdov, kjer je sekanje lesa edini zasluzek v teh odmakjenih krajih. Bila sva na poti proti kraljevini Svaziland.

Ena najmanjsih afriskih drzav z bogato kulturo, ki ima svoje posebne plese, tradicionalne hise ter obleke v katere se mnogo ljudi oblaci vsak dan. Dovoljena je poligamija in tudi kralj ima 14 zena in ogromno otrok. Je eden najbogatejsih ljudi na svetu.

Najlepsa je dolina Ezulwini z lepo naravo bogato kulturo in marketi s tipicnimi spominki. Ustavila sva se tudi v glavnem mestu Mbabane ter najvecjem industrijskem mestu Manzini, kjer pa poleg juznoafrikanskih nakupovalnih centrov ni kaj videti. Pokrajina je zaradi zime suha in veliko je praznine. Vendar pa se spremeni na jugu, kjer so nasadi sladkornega trsa. Zal ne pridelujejo svojega ruma le pivo Sibebe, ki sva ga seveda morala poiskusiti.

Ljudje so izredno mirni in prijazni. Grozljiv pa je podatek, da je vec kot tretjina prebivalstva okuzena z aidsom. Posledica tega je povprecna zivljenska doba 33 let.

Antananarivo

S podrto katro, ki jo je taksist vzal na zice smo najprej obiskali bencinsko crpalko. Vsi vozniki javnega transporta natocijo vedno toliko, kolikor porabijo do cilja. Natocili smo dva litra v kantico pod voznikovimi nogami in prispeli smo do vasice Ivato, ki lezi izven mesta. Tu je tudi glavno letalisce v drzavi.

Tana je 4 miljonsko mesto in prestolnica Madagaskarja. Na obrobju so polja in barake v centru pa mnozice ljudi. Zaradi pomanjkanja delovnih mest in podrtega sistema v drzavi se ljudje prezivljajo s prodajo najrazlicnejsih stvari. Zato je tu, kot po vseh drugih krajih vsepovsod trznica. Ljudje prosjacijo, brskajo po smeteh in ogromno jih je takih, ki zivijo iz dneva v dan.
Na vrhu hriba stoji palaca Rova, ki jo zaradi poziga obnavljajo in ni odprta za javnost. Je pa od tu lep razgled na mesto ter jezero Anosy sredi katerega je velik kip angela.

Nekaj kilometrov iz centra v Ambohimahitsy-ju zivi in deluje slovenski misijonar Pedro Opeka. Obiskala sva njegovo vas Akamasoa, kar v malagascini pomeni dobri clovek. Na robu najvecjega smetisca je zgradil vasice in tako ljudem, ki so prej ziveli tu pomagal do dostojnega zivljenja. S pomocjo svetovnih organizacij je zgradil sole, bolnico, porodnisnico in tovarne ter vec kot 3000 his. V skupnosti Akamasoa zivi vec kot 20 tisoc ljudi od katerih se jih 10 tisoc izobrazuje. Vsakodnevno jih vsaj 200 prosi za vstop v skupnost. Popeljal naju je naokrog ter nama pokazal se druge vasice na hribu. Ko so vas zaceli graditi so najprej naredili cesto. Tam so kamnolomi, hise in cerkev, ki jo vsako nedeljo obisce vec kot 7 tisoc ljudi.

Srecanje z njim je v nama pustilo poseben pecat. Svoje zivljenje je posvetil ubogim malagasem in se ze 30 let bori za reveze. Pravi, da bo tu ostal zaradi otrok, ki mu pomenijo vse.

Madagaskar je poseben otok, ki bi lahko bil sesti kontinent. Pravijo mu Afroazija. Poleg edinstvenega rastlinstva in zivalstva so naju najbolj presenetili ljudje in njihovo tezko zivljenje. Skozi mnogo let se tu ni spremenilo nic in nic ne kaze na bolje. Za naju izjemno zanimiva drzava, za malagase pa otok, kjer ostane le upanje...

Ambositra

Sredi noci sva prispela v Ambositro. Gorsko mestece obdano s hribi in razprsene vasice na vsakem od njih. Je center umetnosti in rocnih izdelkov. Veliko je izdelkov iz rafije in lesa.

Ravno ta vikend so imeli poseben praznik. Prisle so folklorne skupine iz okoliskih krajev in na glavnem trgu se je dogajalo. Poleg hrane in pijace so bili najbolj obiskani stanti z igrami na sreco. Kockanje in ruleta iz feltne ter tombola so bili prava stvar za lokalce. Tudi midva sva poizkusila sreco in zasluzila pol eura. Stari in mladi so sedeli na doma izdelanem vrtiljaku, ki je bil dan in noc zaseden.
Obiskala sva sobotni market zivine, kjer so prodajali zebuje in prasice. Ti so noro cvilili, saj so jih pred nakupom vlekli za jezik in jim pregledovali oci. Tako so se prepricali, da je prase dobre kvalitete. Cena za mladega pujska je 20 eur za zebuja pa od 140 do 180 eurov.
Med hribi so lepo obdelana polja. Nekateri iz rdece zemlje in ilovice izdelujejo opeko, ki jo nato na glavah prinasajo do ceste, kjer jo kasneje prodajo.

Najin krog je bil tako sklenjen in preko Antsirabeja sva bila na poti v glavno mesto.

Manakara

Edini se delujoci potniski vlak v drzavi povezuje Fianar z vzhodno obalo. Za turiste atraktivna voznja, za lokalce, ki zivijo ob progi pa to edini prevoz.

Seveda se je voznja zacela z zamudo. Prvic sva sedela v druzbi turistov in bili smo opremljenimi s fotoaparati in kamerami. Odpeljali smo se po 80 let stari progi.

Ta pelje med hribi s cudovitimi razgledi na zeleno pokrajino. Slapovi, visoke skale, nasadi kave in banan, kasneje pa rizeva polja in reke. Skozi 48 temnih tunelov in vec vasic smo se ustavili na 17 postajah. Tam ljudje prodajajo vse mogoce ter na vagone tovorijo najrazlicnejsko robo. Po devetih urah zanimive voznje sva bila iz hribov spet ob morju. Tokrat na vzhodni obali v mestu Manakara.
Samo mesto ni nic posebnega. Najlepsi del je ob reki Manakara, kjer so polja in slamnate hiske. Tu se zacne popularen izlet s pirogveji po kanalu Pangalanes, ki je dolg vec kot 600km in ves cas poteka vzdolz indijskega oceana.
Zaradi mocih tokov in morskih psov se tu nisva kopala. Vozila sva se z riksami, si po dolgem casu privoscila pico ter popila nekaj piva THB ( Three horses beer).

Po dalsem pregovarjanju z nesramnimi smuglarji sva za visje placilo dobila zadnje sedeze v mini busu in peljali smo se proti Ambositri.

Fianarantsoa

Kar prehitro so minili dnevi in spet sva sedela v kamionu. Letnik mercedeza je vsaj presegel abrahama a bil je obnovljen in prebarvan. Imel je tapicirane klopi in skoraj vsa steklena okna.

Ko smo zapustili mesto sva bila prepricana, da se bomo kmalu vozili po asfaltni cesti stevilka 13. Zal pa temu ni bilo tako. Bila je slabsa kot katera koli do sedaj. Zaradi skal in ogromnih lukenj nas je dan in noc premetavalo. Po 24 urah brez spanja nam je soncni vzhod pokazal drugacno pokrajino. Ogromne skale, suha trava in praznina. Le nekaj pastirjev je ze zarana gnalo svojo credo na paso. Prikljucili smo se cesti stevilka 7, ki je asfaltna in najbolj prometna juzno od Antananariva. Maratonska voznja se je po prevozenih 680km zakljucila v Fianarantsoi.
Mesto, ki se razprostira na vecih grickih je drugo najvecje v drzavi. Razdeljeno je na tri dele in stari del Haute Ville je najlepsi in najmirnejsi med njimi. Tam je vec cerkva, ki so bila obnovljena s pomocjo tujcev. Od tu je tudi lep razgled na mesto.

Najvec ljudi se tu ustavi zaradi znamenitega vlaka, ki pelje proti Manakari.

Fort Dauphin

Po napornem potovanju sva prispela do juznega odrocnega mesta Fort Dauphin. Utrujena sva se najbolj razveselila tekoce vode in odlicnega tusa. Spet sva bila povezana s svetom, jedla sva razlicno hrano in trznice so bile bogato zalozene. Po dolgem casu sva spet videla vaza.

Mesto je obdano s hribi , jezeri in morjem na vec straneh. Razprostrto je na vec manjsih polotokov s samotnimi plazami. Med hojo po mestu se ti zdi, da si nekje v hribih. Je raj za srfanje in pohodnistvo. Turistov je malo in se najvec belcev je iz Kanade in Juzne Afrike, saj v teh krajih koplejo titan.
Fort Dauphin je bil eden prvih naseljenih mest na otoku. Iz starih casov je ostalo vec stavb, ki pa zal po vecini propadajo. Staro obzidje je v lasti vojske in od njega ni ostalo veliko. Vojaki tam v sandalih s starimi puskami ''plasijo vrane''. Zaradi pogostega dezja in vetra tu ni riks in po mestu vozijo francoski oldtajmerji, ki te za 1000 ariary popeljejo po mestu.
Kljub temu, da je mesto najvecje na tem delu tu ni nobene vecje trgovine.
V blizini je zanimiv obisk vasice Evatra in polotoka Lokaro. Tja zaradi slabe ceste ne vozi javni prevoz. Da prides do nje lahko hodis 15km po dolgi plazi ali pa kot midva najdes lokalce, ki te tja peljejo s kanujem. Po dveh jezerih in recnem kanalu smo po treh urah priveslali do Evatre.

Naslednji dan smo prehodili polotok. Samotne plaze, ogromne skale in bucanje valov na koncu pa velicasten razgled. Vasica s svojim carom, morje na eni in jezero na drugi strani vse okrog pa zeleno in hribovito.

Fort Dauphin je mesto, kjer se gore skoraj dotikajo oceana. To je spet drugacen del Madagaskarja.

Pot do Fort Dauphina

Taxi brousse pripelje iz Toliare mimo Ampanihija okrog osmih zjutraj. Zgodilo se je prvic v Afriki, da je prisel pred tem. Zbudili so naju in ko sva stopila izza vogala tam ni bilo kombija, ampak je cakal kamion.

Prtljago na streho, midva pa v kason poln ljudi in robe pod zeleznimi klopmi. Po uri voznje s koleni pod brado in srfanjem na odbijacu sva se preselila nadstropje visje. Na streho polno robe, kjer se je zacela panoramska voznja. Ustavljali smo se v vaseh, kjer smo pobirali ter raztovarjali robo. To pa se ni in ni koncalo, ko se je ze temnilo in postajalo hladneje. Voznik nama je posodil svojo odejo in skupaj s se tremi kamarati, ki so bili delavci na kamionu smo se pokrili do vratu. To je bil nas ''cambre'' hotel z razgledom. Po vec kot dvanajstih urah voznje po puscavski pokrajini in mivkasti cesti smo po prevozenih 225km prispeli v Ambovombe. Tam smo prenocili. Zjutraj pa kavica in krofki, ko je mimo najinega hotela spet pripeljal isti kamion in cakalo nas je se 110km do cilja.
To jutro sva kot vsi drugi sedela v kasonu, saj je bila to glavna cesta a se vedno mivkasta. Zaradi delckov starega asfalta je bila ta se slabsa. V kasonu, kjer je glasno igrala muzika smo s prijaznimi lokalci drveli naprej.

Narava se je spremenila. Kaktuse so zamenjala drevesa, bilo je zeleno in vse okrog hribi. Rizeva polja in cesta med njimi. Reke so imele vodo in to je bil spet drugacen svet tega velikega otoka.

Androka

Po vseh obmorskih vasicah sva bila zdaj 12km stran od morja. Vasica z ogromnim prostorom v centru pride na svoj racun enkrat tedensko. To se je zgodilo ravno naslednji dan.

Ob prihodu z volom pred hotel je bil ta prevozu primeren, a edini.
Sla sva na caj, ko so v vas priropotali stirje kamioni. Potujoca trznica, ki prihaja v odmaknjene vasi. Naslednje jutro so postavili stojnice in na vasi je dogajalo. Ogromno iste robe, predvsem koruze in riza. Izgleda, kot da prodajajo hrano za zivali, a temu ni tako. Za vole skuhajo tudi kaktuse, saj pokrajina ne daje dosti. Veliko ljudi ze dan prej pride z voli v vas, da prodaja svoje pridelke. Postavijo kuhinje in za zajtrk kuhajo koruzo z malo fizola za kosilo pa voden riz. Nekaj zensk pece okusne biskvite, ki so novost na najinem meniju. Moski loceni od zensk in otrok prodajajo tobak, ki ga rezejo kot salamo ter v skritih kotih gostilen pijejo domace zvarke.
Obuti so v sandale, ogrnjeni v odeje, nosijo razlicne klobuke in imajo v rokah vedno neko orodje kot so sekire, srpi, macete ali le sulice. Zenske pa s poslikanimi rutami okrog pasu med katerimi je najvec fenic Bob Marleya.

Ob opazovanju vsega tega sva se le cudila, saj je izgledalo kot v kameni dobi.

Popoldne so trznico pospravili in v kabini starega mercedeza smo skupaj z robo in prodajalci odsli proti Ampanihyju. Prehitevali smo volovske oprege ter se ustavili in raztovarjali robo se v parih vaseh. Ko pa se je stemnilo je postal problem. Nasemu starinskemu kamionu so odpovedale luci. Poskusili smo brez njih, nato z malo baterijo in ko smo se skoraj prevrnili sva posvetila midva s celno svetilko. S pomocjo le-te smo naslednje tri ure vozili do cilja. Brez nje bi ostali sredi divjine med kaktusi in peskom.

Itampolo

Pripeljali smo se v "center", kar pomeni betonski znak z mapo Madagaskarja in zastavo na drogu. Te spomenike so postavili ob neodvisnosti '60 leta.

Prvo kar sva opazila ze iz kasona so bili pravkar peceni kalamari. Najedla sva se jih, pa se nekaj ribic za po vrhu. Prodajajo jih od 300 do 500 ariary, kar je od 0,10 do 0,20 evra za kos.
Potem pa sva sla do raja. Hiska na plazi, okoli pa nic. Napihane sipine, plaze brez konca in kaktusi v mivki. Barve vode pa so kar bodle v oci.
Itampolo naj bi bil znan po jastogih, ki pa jih kljub prigovarjanju nisva poiskusila.

Vas polna lesenih barak s slamnatimi strehami ob robu vasi pa tri palme, sicer pa le kaktusi in mivka. Ob cudovitem morju zivijo svoje zivljenje, ki je ze 100 in vec let isto. Nic se ni spremenilo. Te vasice so odrezane, brez elektrike, telefonskega signala, poste in brez informacij. Edina stvar je kamion, ki prevaza ljudi in pripelje tu mimo dvakrat tedensko. Takrat se zbere mnozica ljudi, ki pride pogledat kaj je novega.

Nanj sva cakala tudi midva. Po petih urah sva koncno sedela na strehi starega kamiona, saj je bil kason nabit z lokalci. Sedela sva na kupu robe in iz strehe je bil lep razgled na pokrajino. Poleg rastja so nas spremljale zanimive grobnice. Te so zidane, ogromne in poslikane. Na njih so vcasih zebujevi rogovi, izrezljane palice ali kako drugace okrasene. Veckrat so bolje narejene kot njihove hise. Na njih se nikdar ne kaze s stegnjenimi prsti, ker je to fady. Verjamejo v tabuje in ogromno je stvari, ki so prepovedane. Tako se naprimer ne je svinina ob jezerih, ne plava se v vecini od njih in wc-ji so na posebnih mestih. Vrazeverni so v stvari in to naj bi spostovali tudi drugi.

Po dveh urah smo prisli do zadnje vasice, kjer se cesta konca. V suhi dobi tam ni reke in zato sva se cez sipine spet peljala na vozu, da sva prispela do vasice Androka.

Ambola

V kasonu med jastogi skupaj z lokalci sva se po stirih urah cakanja peljala proti Amboli. O njej sva slisala, da je tam plaza se lepsa in zaradi koralnega grebena cisto blizu obale, res nekaj posebnega.

Bela, dolga, prazna in neskoncna plaza. Ob vecerih pa opazovanje kitov, ki so plavali na drugi strani grebena in soncni zahodi izpred hiske.
Vas pa majhna in tiha. Nima niti male trznice, kar ima sicer vsaka vasica v Afriki. Ne dobi si skoraj nic. Kava je totalno slana in niti ocvrtkov ni. Sadje in zelenjava - tsimisi, kar vsak dan veckrat slisis in pomeni NI. Zaradi lune in razburkanega morja tudi rib ni bilo.

Zato sva spet poiskala svojo mamo, ki je imela majhno trgovinico, kjer se je celo dobilo spagete in paradiznikova mezga. Za nekaj drobiza nama je posodila oglje ter posodo in spet sva imela novo gostilno. Kuhala sva si se juho z vrecke, kaj vec pa zal ni slo.

Kljub odmaknjenosti pa tudi v teh krajih ni problem prenociti. Spala sva v leseni hiski na plazi, ki je bila v lasti lokalca in tako se vedno dobi ugodna cena.

V blizini je park Tsimanampetsota, ki lezi 2km stran. Do tja pes, od tam pa zebu - car, s katerim smo na vozu prevozili vec kot 20km. Najlepsi del parka je veliko slano jezero s svojo posebno barvo in s stotinami flamingov ob njem. Zanimivo rastje, posebni baobabi, lemurji na drevesih ter jame in podvodna jezera.

Ker so kraji odmaknjeni in je problem prevoz v teh krajih se nisva srecala backpackerjev. Ustavijo se le tisti, ki z rentanimi jeepi odkrivajo nori jug. Na sreco sva na enem od njih dobila prevoz in na kasonu pick-upa sva se lahko premaknila naprej.

Beheloka

V vasi Anakao so nama povedali, da tu mimo vozi Kopi-frito, ki od ribicev odkupuje jastoge. Za njih placuje skromnih 4 do 6 tisoc ariary za kilogram. Ta pobira tudi ljudi ter je poleg kamiona, ki vozi enkrat tedensko, edini prevoz med vasicami. Cakalnica je ob trznici izven vasi, kjer je tudi klavnica in vsak dan tam pade vsaj kozlicek. Od njega ne ostane nic, saj tudi creva vezejo skupaj z zelodcem, tako da pojejo cisto vse.

Ta dan tega prevoza ni bilo in imela sva sreco, da je mimo pripeljal prijazen Italjan, ter naju peljal do vasice Beheloka.

Hodila sva po cudoviti dolgi pesceni plazi, kjer nisva srecala nikogar. Neturisticna vasica Beheloka nima lokalnih gostilnic, le par "stojnic" s kavo in ocvrtki. Zato sva se za hrano zmenila pri ljudeh. Spala sva pri cudaskem francozu, ki je na plazi postavil betonski bunker in s tem malo skazil cudovito plazo. Ozenjen je z lokalko in ima dva udomacena lemurja pred katerim sva morala zapirati sobo, saj ti splezajo povsod. Pri sosedi sva ta dan opazovala njihov vsakdanjik. Da pripravijo rizeve kruhke morajo najprej stolci riz v moko. Prav tako je s kavo, ki jo prazijo skupaj s sladkorjem nato pa jo s kolom stolcejo v prah.

Druga kolegica pa nama je pripravila sveze ujeto dorado z rizem, zvecer pa skuhala caj, kot ga ze dolgo nisva pila. Bil je kuhan v dokaj sladki vodi, kar je tukaj luksuz.

Zvecer pa dogaja. V vasi vzgejo generator in odpre se kino. Pred vhodom v slamnato dvorano so prodajali suhe marabele in vstopnina je 0,08 evra.

Cetudi malagasi niso prav pametni pa vedo, da se ob poldne pociva. Zato sva legla z njimi ter cakala, da pride edini prevoz in naju pelje do Ambole.

Anakao

Skumrani zebuji so naju po morju dostavili na coln, ki vozi do Anakava. Ura voznje in bila sva na dolgi beli plazi, kjer je postavljenih nekaj placov z bungalovi.

V ribiski vasici Anakao je toliko pisanih pirogvejev, da se po plazi komaj da hoditi. Se vecji problem pa so mine, saj je za lokalce wc na plazi. Ce prezivis minsko polje potem se tista prava plaza izven vasice zacne.
Ze prvi dan sva spoznala lokalca Perota, ki naju je peljal na bliznji Nosy Ve. Rajski otocek sva obhodila ter se kopala in snorkljala v kristalni vodi. Med tem pa nama je on pripravil jastoge in kalamare v omaki. Bil je tako odlicen in poceni kuhar, da sva vse naslednje dni jedla v njegovi domaci "restavraciji".
V blizini otoka Nosy Satrana sva se potaplala in odkrivala jame Atlantide. Kljub temu, da je to v mozambiskem kanalu, tu ni toliko zivljenja.
V ozadju vasice pa je le puscavsko rastje, napihan pesek in cest v notranjost ni. Najvecji problem je pitna voda, ki jo nabirajo z loncki v izkopanih luknjah. Z vozovi vozijo vodo v turisticne bungalove, kjer tusev ni in umivanje je na polivanje. Seveda s slano vodo.

Nama jo je prinasal Alfonz, ki je bil ponoci tudi varnostnik s sulico in bicem. Ne veva sicer pred kom nas je branil, saj piratov vec ni. Vsak dan je rad prihajal na obisk, k nama vozil svoje otroke in cakal toliko casa, dokler jim nisva cesa dala.

Od tu pa juzno v odrocne neturisticne ribiske vasice.

Mangily

Ob 2h zjutraj sva se poslovila od novih prijateljev in po mivkasti cesti s se dvema lokalcema najdemo budnega varnostnika. Ker ni imel kljucev nama je dovolil postaviti naijin "ranjen" sotor. Splezala sva notri, ko je prisla sefica ter naju spodila v sobo.

Bila sva v vasici, ki je ena najbolj turisticnih, kar pa ne pomeni veliko. Vasica zivi svoj vsakdanji ritem. Po mivkastem"centru" se vozijo natovorjene vprege, po tleh pa lezijo prodajalci vsega mogocega. Nekaj kamionov, ki prevazajo ljudi veckrat na dan poprasi njihove stojnice, kar pa nikogar ne moti.
Poleg ulicnih prigrizkov so posebnost velike skoljke, ki jih kuhajo in kasneje popecejo.
Vpliv turizma se vidi v cenah, ki so visje in vcasih drugacne za vaza, torej belca. Ponujajo se tudi dekleta, ki jih gospodje radi obiskujejo.
Poleg dolgih plaz pa je tu zanimiva posebna narava. Vegetacija, ki je ne vidis drugje. Na nekaj metrih vec razlicnih kaktusov, baobabov in drugih grmickov. Vse to na rdeci mivki.
V tem casu tu mimo plavajo kiti grbavci in te sva iz colna opazovala iz nekaj metrov.

Zadnji dan pa sva zgodaj zjutraj vzela lokalni pick-up ter se odpeljala do Toliare. Glavno mesto tega dela, kjer sva uredila nekaj stvari ter sprobala drugacen model riks.

Naslednje jutro pa barka za Anakao.

Pot s Tato

Proti Ifatyu preko Manje vozi 4WD avtobus dvakrat tedensko in to le v suhi dobi. Ceprav je na karti pisalo da gremo ob 7h zjutraj smo iz postaje odrinili ob 12h. Obnovljena stara indijska Tata je najboljse prevozno sredstvo, kar jih premore avtobusna postaja v Morondavi.

Prvi dan smo se vozili 11 ur in naredili 260km. Preckali smo vsaj pet rek in se nekaj suhih strug. Veckrat smo nasi Tati pomagali tako, da smo hodili ob njej.

Cesta pa kot da je ni, rejli cez njive, travnike in blatne mivkaste poti. Pokrajina suha le nekaj odmaknjenih malih vasic in veliko praznine. Pozno zvecer smo prispeli v Manjo, kjer sva le midva, kot edina tujca prespala v lokalnem hotelu. Vsi ostali so spali na busu.

Zjutraj pa kavica na ulici, rizevi kruhki ter ocvrti mastni krofi. Trznica z ogromno starega mesa, kjer je zraven se koza, prodajalci rac in kur pa zive ponujajo za 1,4 evra.
Ker tu vidijo le malo belcev so zato se bolj zacudeni. Ponorijo ob slikanju, otroci pa vpijejo vaza vaza ter se te hocejo le dotakniti.
Pred nami je bilo se 280km in prvi del poti je bila cesta kot dan prej. Ko pa smo preckali reko s splavom se je nekoliko izboljsala. Ob reki smo naleteli na roje mrcesa, ki so jih mulci nabirali za juhico.
Prevazali smo vse mogoce in vonj v busu je bil slabsi kot v hlevu. Med voznjo je voznik navijal muziko do konca, na LCD zaslonu pa so se vrteli ves cas isti spoti. Stirikrat smo samo do polovice pogledali Terminatorja 1, ostalo pa malagaski hitovi.

Avtobus je ustavljal v lokalnih gostilnah, kjer sva za kosilo in vecerjo dva dni jedla riz z malo ribe ali zebujem. Kupiti ni mogoce skoraj nicesar.

Med potjo smo pobrali stiri vojake, ki so nosili sulice in sekire. Sicer pa prvi dan nismo srecali nikogar, razen ljudi v vaseh, ki dvakrat na teden skusajo kaj zasluziti. Zaviti so v odeje ter nosijo plasticne sandale (tiste za v vodo). Zivijo le s tem kar pridelajo in pomagajo si z zebuji. Ne vedo nic.
Ce sva mislila, da je zahodna Tanzanija nekaj tezkega, potem je tole se precej huje.

Divja voznja se je koncala ob 2h zjutraj, ko sva prispela v Mangily.

Morondava

Morondava je zaradi slavne avenije baobabov ena najbolj poznanih tock v drzavi. Ta afriska drevesa so sicer posejana po vsem otoku a pogled ob soncnem vzhodu ali zahodu je tu najbolj spektakularen.

Mesto ob morju je pred dvemi leti prizadel ciklon, kar je mocno vidno ob obali. Zato nekateri se danes zivijo v podrtih slamnatih kolibah skupaj s prasici, kurami in racami. Kopalnica in wc sta na plazi. Vse mesto je spet trznica polna ljudi, starih krip in mivkaste ulice brez asfalta.
Taksiji so stare a ohranjene renojeve katre, se bolj stari renoji in peugeoti s polnimi strehami robe pa sluzijo za javni prevoz.
Veliko casa sva porabila na banki, saj vse delajo v ritmu mora mora. V tej drzavi dela le Visa in Mastercard in za odobren dvig preko banke cakas dva dni. Banka pa izgleda kot podrto skladisce in je vedno polna ljudi. Kljub temu, da so ze pred sestimi leti zamenjali franke v petkrat manjsi ariary, se vedno vecina ljudi govori v stari valuti in pretvorba jim predstavlja velik problem. Najvecji bankovec je 10 tisoc ariary, kar je 3,5 evra.
Cetudi je mesto brez lepih plaz tu ni problem ostati vec dni. Jedla sva odlicne ribice, ki jih pecejo na vsakem vogalu ter nasla mojstra juh, ki sva ga obiskala vsak dan.

Po mivkastih ulicah sva srecevala mladenke, ki na glavah nosijo ogromne ribe ter jih prodajajo po hotelih. Teh je veliko turistov pa malo. Zaradi politicnih problemov januarja 2009 se je turizem v tej drzavi zmanjsal vsaj za tri krat. Vecinoma sem zahajajo francozi.

Cez reko katero preckas s kanujem lezi ribiska vasica Betanija. Lepsa plaza, nekaj palm, kolibe in ogromno otrok. Ob vecerih, ko se ribici vracajo je obala polna njihovih colnov in velikega ulova. Njihove zene prodajajo poceni ribe in vsa vas pride pogledat kaj je ujetega. Med vsem tem so ujeli tudi morskega psa hamer, ki sva ga zelela videti pod vodo a so naju prehiteli spretni ribici.

To, kar sva do sedaj videla na Madagaskarju ni primerljivo z nicemer.
Morondavo sva zapustila po stirih dneh ter se odpravila na avanturisticno voznjo proti Ifaty/Mangilyu.

Nacionalni park Tsingy de Bemaraha

Ze sva najine ruzake vrgla na streho starega peugeota, ko je do naju pristopil Erik in nama za dobro ceno ponudil prosta sedeza v jeepu.

To je izlet, ki si ga vecina organizira skupaj z spustom po reki, zato sva imela sreco, da sva sedela v avtu in peljali smo se proti Tsingyu.
Najprej smo se s splavom vozili po reki do mesta Belo sur Tsiribihina, od tam pa 100km neverjetne ceste. Napraseni in preguncani smo po 4h urah prispeli do naslednje reke in zaradi noci smo jo preckali s kanuji. Prenocili smo v kampu brez tusa in brez urejenih wc-jev. Naslednje jutro pa smo nestrpno cakali, da vidimo, kaj je tako posebnega, da toliko avanturistov potrpi vse to. Po dveh urah voznje smo bili na vhodu velikega Tsingya. Nekaj hoje po gozdu, kjer smo srecali lemurje, ptice in podgane, nato pa plezanje do vrha. Vau to je Tsingy.
Nekaj kar je pred miljoni let naredila narava je danes eden najlepsih nacionalnih parkov na Madagaskarju in je pod Uneskovo zascito.

Pogledali smo si se mali Tsingy in se po treh dneh odpeljali proti Morondavi.